TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 64/2003 z dne 13. 11. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 736/2002 z dne 18. 9. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II K 723/2000 z dne 29. 3. 2002 se zavrne.

Dejstvo, da sodišče izvede glavno obravnavo v obdolženčevi nenavzočnosti, sâmo po sebi ni v nasprotju s pravico do sojenja v navzočnosti iz 29. člena Ustave. Popolna prepoved sojenja v nenavzočnosti bi namreč v nekaterih primerih onemogočila vodenje kazenskih postopkov in vodila k izginotju dokazov ter k poteku zastaralnih rokov. Sojenje v nenavzočnosti pa je lahko dopustno le pod strogimi pogoji. Eden izmed njih je ta, da se z izvedbo sojenja v nenavzočnosti obdolžencu ne odvzame pravice do izjave o obtožbi, ki izhaja iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Zato sojenje v nenavzočnosti ni dopustno, če obdolžencu ni bila dana možnost zaslišanja po tem, ko mu je bila znana obtožba zoper njega, s čimer se je imel tudi možnost izjaviti o njej. Skladno s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave je treba obdolžencu dati možnost, da se ga na glavni obravnavi o obtožbi zasliši in to tudi v primeru, če se obtožba od zahteve za preiskavo ni v ničemer spremenila. Če pa se obtožba v obtožnem aktu nanaša na drugačno dejanje, kot je bilo opisano v zahtevi za preiskavo, tedaj mora sodišče pred svojo odločitvijo o obtožbi zagotoviti obdolženčevo navzočnost na glavni obravnavi in ga zaslišati, razen če se obdolženec odloči, da se ne bo zagovarjal. V nasprotnem primeru sta kršeni tako pravica do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave kakor tudi pravica do izjave o obtožbi, kot izhaja iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Upoštevaje okoliščine konkretne zadeve stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je bilo sporno glavno obravnavo mogoče opraviti v pritožnikovi nenavzočnosti, ker je bil že zaslišan v preiskavi, ni v neskladju s pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave niti s pravico do odgovora na obtožbo, kot izhaja iz 22. člena Ustave v povezavi s pravico do obrambe iz 29. člena Ustave. Obdolženec mora imeti zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja, v trenutku, ko so bile izjave dane, ali pa pozneje v postopku. Ustavno sodišče je ob vpogledu v spis zadeve ugotovilo, da iz njega ne izhaja, da bi bil pritožnik vabljen na zaslišanje prič v preiskavi in jim tako ni imel možnosti zastavljati vprašanj in izpodbijati njihovih izjav v trenutku, ko so bile dane. Vendar pa so bile iste priče ponovno zaslišane na glavni obravnavi, ki se je pritožnik ni udeležil, a je bil nanjo pravilno vabljen. Ob ponovnem zaslišanju so priče v glavnem ponovile izjave, ki so jih dale v preiskavi. Pritožniku je bila torej dana ustrezna možnost zastavljati vprašanja obremenilnim pričam, vendar je ni izkoristil, ker na glavno obravnavo ni prišel. Zato ni bila kršena njegova pravica iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem tudi njegova pravica do obrambe iz 29. člena Ustave ne.