TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep, zavrne.

II. Tožba zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na prvo-tožečo stranko A.A., se zavrne.

III. Tožbi zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na drugo-tožečo stranko B.B., se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu odpravi ter se prošnji drugo-tožeče stranke za mednarodno zaščito ugodi tako, da se tožniku prizna status begunca.

Tožena stranka je izpolnila svoj del dokaznega bremena glede pridobitve relevantnih informacij o stanju v izvorni državi in njihove pravilne ocene na podlagi kritrijev časovne relevantnosti, zanesljivosti in točnosti, celovitosti ter verodostojnjosti in raznovrstnosti virov, med tem ko prvo-tožeča stranka ni uspela izkazati utemeljenega strahu, da bi bila v primeru vrnitve v Srbijo preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti, ker državne oblasti ne bi bile sposobne zagotoviti zaščite.

Prvo-tožnik v tožbi in na glavni obravnavi ni navedel nikakrših specifičnih okoliščin, vezanih na njegov osebni položaj, mimo tega, da je istospolno usmerjen, ki bi izkazovale utemeljene razloge, da bi se preganjanje, ki sta ga tožnika skupaj doživela na Kosovu, lahko ponovilo tudi v Srbiji. Prvo-tožeča stranka pa tudi ni uspela izkazati utemeljenega strahu, da bi ji v primeru vrnitve v Srbijo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje.

Pravna razlika med pogoji za pridobitev statusa begunca in pogoji za pridobitev subsidiarne zaščite je v tem, da pri subsidiarni zaščiti ni potrebno, da obstaja neka vzročna zveza med razlogi za grozečo škodo in resno škodo iz 28. člena ZMZ.

Tožnik je istospolno usmerjena oseba in bi bil v primeru vrnitve na Kosovo tako tudi percipiran. Enkrat je že bil konkretno izbran in izločen kot žrtev napada in do napada ni prišlo samo iz osebnih motivov, ampak tudi zaradi družbeno-političnih ciljev, kar zmanjšuje verjetnost, da bi ga država lahko zaščitila pred vnovičnim napadom.

Ker tožena stranka ni izkazala, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se preganjanje drugo-tožeče stranke ne bo ponovilo, ob tem, da ni upoštevala stališč Vrhovnega sodišča, je nepravilno uporabila materialno pravo. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na odločitev tožene stranke za drugo-tožečo odpravilo, prošnji drugo-tožeče stranke ugodilo in ji priznalo status begunca (1. odstavek 65. člena ZUS-1).