TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„ Prodajna pogodba št. 000, ki sta jo 12. 12. 2012 sklenili tožeča stranka Republika Slovenija in tožena stranka A. K., je nična.“

zavrne, v II., III. in IV. točki izreka pa se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V obravnavani zadevi je za odločitev o primarnem zahtevku ključna ugotovitev, ali je toženec vedel, da ni lastnik, pa je to zamolčal in s tem prevaral tožečo stranko. Zahtevan je goljufivi namen, to je, da je vedel, in ne (samo) stopnja malomarnosti, to je, da bi moral ali mogel vedeti, da ob prodaji ni bil lastnik. Kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi, sodišče ni ugotovilo nobene konkretne okoliščine, na podlagi katere bi lahko bilo prepričano, da je ob prodaji v letu 2012 vedel, da ni bil solastnik nepremičnine. V odsotnosti konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale toženčevo vedenje, utemeljitev odločitve (zgolj) na splošnih izkustvenih pravilih ne zadostuje in bi sodišče prve stopnje moralo sklepati po dokaznem bremenu strank.

Prodaja tuje nepremičnine v odsotnosti goljufivega namena ne nasprotuje morali in pogodba iz tega razloga ni nična, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.