TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 90/2005 z dne 21. 4. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 62/2004 z dne 3. 11. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 302/2000 z dne 17. 9. 2003 se ne sprejme. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

S posplošenimi navedbami, da je bil v kazenskem postopku obravnavan drugače kot je to ustaljena sodna praksa, pritožnik kršitve 22. člena Ustave ne izkaže. Pravica do sodnega varstva je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Nestrinjanje z odločitvijo in zgolj navedba, da je Vrhovno sodišče odločalo pristransko, za ugotovitev o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne zadoščata. Ker je višje sodišče, ki je odločalo o pritožbi presojalo utemeljenost pritožbenih navedb in se je do njih opredelilo, ter svojo odločitev razumno obrazložilo, ni kršilo pravice iz 25. člena Ustave. Pritožnik pa tudi ne pojasni, do katere, za odločitev relevantne navedbe, se Višje sodišče ni opredelilo. Kršitve 22. člena Ustave tudi ni mogoče očitati Vrhovnemu sodišču, ki je presojalo utemeljenost navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti in je svojo odločitev razumno obrazložilo. Z navedbo, da je bila obsojena za dejanje, ki ga je storila druga oseba, pritožnik kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave ne izkaže. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da je sodišče pretehtalo pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Glede na navedeno ni podana kršitev tretje alineje 29. člena Ustave. Ker pritožnik ne navaja posebnih razlogov za drugačno odločitev o stroških postopka, je Ustavno sodišče odločilo, da jih nosi sam.