TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške v skupnem znesku 756,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi prvenstveno upoštevalo naravo dejavnosti toženke, ki ji je pripisalo poseben pomen prav zaradi skrbi za zdravje pacientov in eventualne hujše posledice ter omejenost nadzora farmacevtov pri njegovem delu, kar pa ne more biti odločilno. Narava dejavnosti in odgovornost posameznega delavca je namreč lahko razlog za sodno razvezo samo v povezavi z dosedanjim delom delavca in očitano kršitvijo ter težo te kršitve, ne more biti pa to splošen kriterij, ki bi diferenciral posamezne dejavnosti delodajalcev oziroma poklice in že na tej podlagi predstavljal kriterij za možnost sodne razveze ali reintegracijo. Neutemeljeno je neko dejavnost izpostaviti kot tako pomembno oziroma tako potencialno nevarno, da bi že njena narava utemeljevala drugačno presojo v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja oziroma sodno razvezo, torej izpostavitev dejavnosti kot pomembnega dodatnega kriterija za sodno razvezo. To ni zakonski kriterij. Na drugi strani takšno tolmačenje tudi ne upošteva tega, ali so bile hujše posledice za delovanje delodajalca ali tretjih oseb sploh ugotovljene. V konkretnem primeru jih ni bilo.

Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze upošteva tudi dotedanje delo delavca, morebitne dotedanje napake pri delu ali kršitve, v povezavi s konkretno očitano kršitvijo. V tej zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal pri toženi stranki že osem let, da do očitane kršitve ni storil napak, da je bil vseskozi odlično ocenjen (ocena prejšnje vodje lekarne) in da je očitno obstajalo tudi veliko zadovoljstvo uporabnikov z njegovim delom. Obenem je treba upoštevati tudi dober odnos tožnika s sodelavci. Na drugi strani tožnikov odnos z direktorico toženke in neposredno vodjo očitno ni bil najboljši, kar je delno treba pripisati tudi njegovi sindikalni aktivnosti, vendar je predvsem pomembno, da se tudi objektivno ta odnos zaupanja ni mogel porušiti zaradi ene napake tožnika pri delu, ob tem, da je bila ta ocenjena kot lažja kršitev delovnih obveznosti, ki tudi ni bila storjena iz hude malomarnosti. Ob dodatnem dejstvu, da toženka potrebuje farmacevte, ki so bili itak preobremenjeni, te okoliščine pretehtajo pri presoji o reintegraciji in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Tako kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ima toženka petnajst enot in bi tožniku lahko zagotovila delo na njegovem delovnem mestu v drugi enoti in se na ta način izognila konfliktu z do tedaj neposredno nadrejeno delavko. Obenem tudi dogajanje po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sodnem postopku (tožnikova obramba in komunikacija v sodnem postopku ni bila žaljiva) ne kaže na tako porušene odnose, ki bi narekovali sodno razvezo.