TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se sodba v IV. točki izreka tako spremeni, da je prva toženka drugemu tožniku in tretji tožnici v 15 dneh dolžna plačati 8.147,39 EUR glavnice in 8.147,39 EUR zakonskih zamudnih obresti od glavnice, v preostalem delu pa se pritožba prve toženke in v celoti pritožba tretje toženke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ne pravdni stranki (252. člen ZPP). S tem, ko sodišče izvedencu ni zastavilo prav vseh vprašanj, ki jih je predlagala pritožnica, ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka.

Tudi če je odpravo škode financiral le eden od zakoncev, to dejstvo zaradi režima skupnega premoženja ne izključuje aktivne legitimacije obeh za povračilni zahtevek.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri presoji, ali so zamudne obresti že dosegle glavnico, moralo upoštevati čas zapadlosti terjatve, torej 1. 1. 2001, in ne trenutek, od katerega jih je, upoštevajoč ugovor zastaranja, prisodilo (23. 3. 2006).

Pritožnica sodišču neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnikov. Ti so v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljili na odškodninski podlagi in zanj podali ustrezne trditve. S tem, ko je sodišče njihov zahtevek presojalo tudi po tretjem odstavku 156. člena ZOR, trditvene podlage ni preseglo. Kdaj škoda preseže normalne meje, sodišče namreč ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posamičnem primeru.

Tretje toženka je ukrepala na podlagi ustreznih dovoljenj pri opravljanju splošno koristne dejavnosti (varstva cestnega telesa), zato njeno ravnanje ni bilo protipravno. Vendar pa je to ne odvezuje odgovornosti za nedopustno in prekomerno škodo na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZOR (sedaj tretjega odstavka 133. člena OZ).

Zaradi kompleksnosti zadeve in velikih stroškov, potrebnih za ugotavljanje vzrokov nastanka škode, vrednotenje uspeha strank zgolj po višini tožbenega zahtevka ni primerno. Sodišče je pri odločitvi o uspehu strank v postopku upoštevalo, koliko stroškov je nastalo v zvezi z ugotavljanjem posameznih faz postopka. Čeprav tak pristop pri odmeri stroškov ni običajen, ni v nasprotju z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP.