IZREK
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 560/2003 z dne 11. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 770/2003 z dne 14. 5. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 440/96 z dne 18. 12. 2002 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.
EVIDENČNI STAVEK
Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, med drugim izhaja tudi dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke. Stranka je dolžna navesti vsa za odločitev relevantna dejstva in predlagati izvedbo dokazov. To je dolžna storiti v predpisanih (prekluzivnih) rokih, če želi, da jih bo sodišče obravnavalo. Sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo sporne navedbe pritožnika in zakaj je zavrnilo predlagani dokaz. Vendar sta Višje in Vrhovno sodišče obrazložili, da te navedbe sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 286. člena ZPP ni smelo upoštevati, ker jo je pritožnik podal prepozno, po prvem naroku za glavno obravnavo. Glede očitka, da je pritožnik sporno navedbo podal kot odgovor na navedbe tožene stranke v roku, ki mu ga je dalo sodišče prve stopnje, pa iz obrazložitve sodbe Višjega in Vrhovnega sodišča izhaja, da bi bile navedbe upoštevne, če bi z njimi vsebinsko odgovarjal na navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge. Vendar sta sodišči ocenili, da pritožnik s to navedbo vsebinsko ni odgovarjal na navedbe tožene stranke. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z navedeno oceno sodišča, pa ne zadošča za sklep o kršitvi 22. člena Ustave.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.