TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 281/2011 z dne 17. 11. 2011 se zavrne.

Sodišče z izpodbijanim sklepom ni kršilo pritožničine pričakovalne pravice, varovane s 33. členom Ustave, ker je njeno prijavo terjatve in ločitvene pravice zavrglo kot prepozno, ker je štelo, da je lastninska pravica stečajne dolžnice na obremenjeni nepremičnini nastala pred začetkom stečajnega postopka, s tem pa tudi pritožničina ločitvena pravica. Sodna praksa je namreč v času izdaje izpodbijanega sklepa štela, da je glede na 5. člen Zakona o zemljiški knjigi lastninska pravica na s hipoteko obremenjeni nepremičnini stečajne dolžnice, s tem pa tudi ločitvena pravica upnika, nastala pred začetkom stečajnega postopka, če je bil predlog za vknjižbo te pravice vložen pred začetkom stečajnega postopka, lastninska pravica pa je bila v zemljiško knjigo vknjižena po začetku stečajnega postopka. Vložitev predloga za vpis stvarne pravice se v zemljiški knjigi zaznamuje s plombo, ki ima publicitetne učinke. Nihče se ne more izgovarjati, da ni poznal vsebine predlaganega vpisa, in ravnanje v pravnem prometu je treba uskladiti tako z aktualnim stanjem glede vpisanih pravic kakor tudi s prihodnjim stanjem, ki bo vzpostavljeno z izvedbo vpisov, ki so v teku in ki v skladu z zemljiškoknjižnimi pravili učinkujejo od dneva začetka postopka. Pritožnica bi se morala zavedati pomena vknjižbe plombe pri z njeno hipoteko obremenjenih nepremičninah ter njenih posledic in bi morala kot dober gospodar in kot strokovnjak za to področje spremljati stanje nepremičnin. Zato bi morala ob vpisu plombe to plombo preveriti in na podlagi listin ugotoviti njeno vsebino, s tem pa tudi morebitne spremembe lastništva na obremenjenih nepremičninah. Z izpodbijano odločitvijo sodišča ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj je sodišče odločalo v skladu z dotedanjo sodno prakso. Sodišče ni dolžno odgovoriti na navedbe stranke, če te za odločitev o zadevi niso pomembne, v primeru pa, ko se pritožbeno sodišče strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, ni ustavna zahteva, da bi moralo pritožbeno sodišče ponavljati razloge za odločitev. Odločitev pritožbenega sodišča ne dosega kvalificirane stopnje napačnosti, saj pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, ki je svojo odločitev izčrpno in razumno obrazložilo. V postopku z ustavno pritožbo ni mogoče uveljavljati kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave.