TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke proti sodbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sodbe pod točko I., 1, 3 in 4 pravilno glasi:

I.1. Toženi stranki se prepoveduje vpogledavati v elektronski poštni predal tožeče stranke, v katerem se nahaja e-pošta z e-naslovom A.A@x.si. Toženi stranki se prepoveduje odpirati, brati, kopirati, tiskati, posredovati tretjim ali kakorkoli drugače obdelovati elektronsko pošto tožeče stranke z e-naslovom A.A@x.si, ki se nahaja v elektronskem poštnem predalu tožeče stranke, to je pošto, ki jo je poslala tožeča stranka z e-naslovom: A.A@x.si ali pa jo je prejela tožeča stranka na e-naslov A.A@x.si.

I.3. Tožena stranka se mora opravičiti tožeči stranki z naslednjim opravičilom:

„Dr. A. A. se opravičujemo, ker smo nezakonito posegli v njen elektronski poštni predal, odprt pri Banki X. in nezakonito vpogledovali v njeno elektronsko pošto, shranjeno v tem predalu, ter jo nezakonito posredovali družbi B. in Banki Slovenije. S spoštovanjem, Banka X., d.d. Takšno opravičilo mora tožena stranka podati tožeči stranki v roku treh dni.“

I.4. Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji.

II. V preostalem delu se pritožba proti sodbi zavrne in se v nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi tožeče stranke proti sklepu o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi se ugodi in se sklep v II. izreka spremeni tako, da pravilno glasi, da se ugovor zoper sklep o začasni odredbi opr. št. IV 1660/2019 z dne 3. 12. 2019, zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 537,30 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške v postopku za izdajo začasne odredbe na prvi stopnji v znesku 332,38 EUR in na drugi stopnji 257,00 EUR, vse v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka, krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Bistvo komunikacijske zasebnosti je zajeto v prepletu pravice do zasebnosti, splošne svobode ravnanja in svobode komuniciranja (35. člen Ustave). Za izvrševanje pravice do komuniciranja je nujno, da jo posameznik v celoti ponotranjeno čuti in da se torej lahko zanese na njeno tajnost. Bistvenega pomena je torej pričakovanje zasebnosti. Odločilno merilo pri tem ne more biti to, ali gre za komunikacijo na delovnem mestu ali za izključno zasebno komunikacijo. V elektronskem nabiralniku se vse to preliva. Komunikacijska zasebnost ni pravica, ki bi bila absolutno neomejena. Ni dvoma da komunikacijska zasebnost velja tudi za službeni elektronski predal. Ko delavec odide iz službe pa še naprej lahko računa na zasebnost. Vendar mora tudi računati na pravice delodajalca, saj je vsebina podatkov, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe, last delodajalca. Delodajalec ima oblast nad omrežjem, računalnikom in vsebino, vendar mora biti pregledovanje vsebine in način, kontrolo vnaprej določeno.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je arhiviranje elektronske pošte, vezano na elektronski predal nekdanjega zaposlenega, še vedno zbirka osebnih podatkov, kar pomeni, da ukrepi za zavarovanje po 24. in 25. členu ZVOP-1 in 32. členu Uredbe zanj veljajo kot obveznost delodajalca, so pa pogoji dostopanja do arhivske pošte s strani delodajalca precej milejši, kakor v primeru, ko gre za delujoč poštni predal. To ne pomeni, da lahko do vsebine arhivirane poštne baze dostopa kdorkoli, pač pa zgolj pooblaščena oseba in še to na podlagi utemeljenih razlogov. Pri tem pritožbeno sodišče šteje, da je varovana vsebina elektronske pošte že z določbo 134. člena OZ v zvezi s 37. členom Ustave. To pomeni, da ni bistveno, ali so v elektronski pošti osebni podatki, osebna pošta ali službena pošta. V primeru, ko delodajalec izpolnjuje zahteve tako 35. člena Ustave, 46. člena ZDR-1 in 24. in 25. člena ZVOP-1, pa lahko posega v elektronsko pošto, če se drži notranjih pravil delodajalca, zakonodaje ali pa gre za poseg v okviru kazenskega postopka.

Tožena stranka ima pravilnik, ki je v 17. členu jasen, ko gre za delavce. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa se je tako treba z odhajajočim delavcem dogovoriti o vsebini predala. Tako se izkaže, da se je tožena stranka in tožnica o vsebini predala dogovorila le, da se le-ta „ukine“, ni pa bilo dogovorjeno, kaj bo z arhiviranjem vsebine in kaj bo z možnostjo prepošiljanja vsebine tretjim osebam. Če to ni urejeno, pa je treba ugotoviti, da gre za kršitev osebnostne pravice, ki se kaže v nedovoljenih vpogledih v tožničin elektronski predal in prepošiljanju vsebine tretjim osebam. Protipravnost se lahko izključi le na podlagi Pravilnika (če gre za delavce) ali s Sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tretja možnost pa je postopanje v kazenskem postopku. Zaradi opustitve ustrezne ureditve stanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, je bilo ravnanje tožene stranke glede vpogledov v vsebino in glede prepošiljanja določenih mailov, protipravno.