TFL Vsebine / TFLGlasnik

TFL Glasnik:
Ste tožilec na Specializiranem državnem tožilstvu, ki je obravnavalo vrsto zahtevnih primerov, aktivni pa ste tudi pri izobraževanju tožilcev in kot glasbenik. Na kaj ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Mag. Boštjan Valenčič:
V življenju, ne le v karieri, sem nedvomno najbolj ponosen na mojo družino, ki me vedno spremlja, stoji za menoj pri vseh projektih. Naj gre, kot ste omenili, za tožilsko kariero, za sodelovanje pri organizaciji izobraževanj ali pa za mojo glasbeno kariero.

TFL Glasnik:
Ne glede na to, da je oziroma naj bi bilo tožilstvo neodvisen poklic, vas vendarle najprej vprašam, kakšno je vaše mnenje o tem, kako stojimo v Sloveniji s korupcijo, ki se pojavlja na različnih področjih. Vsak dan se ukvarjate s temi stvarmi in imate odličen vpogled v to.

Mag. Boštjan Valenčič:
Korupcija je eden glavnih problemov slovenskega gospodarstva in družbe nasploh. Dovolil si bom reči, da na tem področju vlada velika hipokrizija. Na eni strani smo kot družba polni besedičenja o tem, da je treba korupcijo zmanjšati, kljub temu pa vsako leto kot država nazadujemo na lestvicah, ki merijo koruptivnost. Zdi se, da dejansko ni volje, da bi se odprave tega problema lotili celovito. Preventivnih mehanizmov ni oziroma ne delujejo, zakonodaja ne daje ustreznega instrumentarija organom odkrivanja in pregona, s katerim bi se učinkovito lotili pregona korupcije, ljudje nekako niso občutljivi na ta problem. Kot da si vsi skupaj zatiskamo oči in čakamo na trenutek, ko bo korupcija izginila sama od sebe. Kar pa se prav gotovo ne bo zgodilo.

TFL Glasnik:
Kje vidite največ težav? Kako na to vplivata kazenski zakonik in zakon o kazenskem postopku?

Mag. Boštjan Valenčič:
Slovenski kazenski zakonik je sodoben zakon in o tem ni dileme. To smo nenazadnje ugotavljali tudi komentatorji v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika. Večji problem pa imamo pri Zakonu o kazenskem postopku. To je zakon, ki je bil sprejet leta 1974, bil je večkrat noveliran, ne pa posodobljen. Kot tak ne daje odgovorov na izzive, ki jih s seboj prinaša pregon zahtevnih oblik gospodarskega kriminala in korupcije ter sojenje v kompleksnih kazenskih zadevah. Vsi okoliški pravni sistemi imajo posodobljene kazenske postopke, mi pa nekako ostajamo pri tem zastarelem zakonu, čeprav so v preteklosti že bili poskusi reformiranja kazenskega postopka.

Od tod dalje nastopi velika težava, kako se z zastarelim instrumentarijem učinkovito lotiti pregona korupcije (in drugih oblik gospodarskega kriminala), ko pa vendarle vemo, da sta udeleženca koruptivnega dejanja dva – dajalec podkupnine in tisti, ki podkupnino sprejme, oba pa imata interes, da dejanje ostane skrito. Torej, storilci kaznivih dejanj gredo v inovativnosti mehanizmov ter uporabi tehnoloških novosti pri izvrševanju kaznivih dejanj naprej, mi pa ne gremo niti počasi za njimi, temveč stojimo na mestu.

TFL Glasnik:
V tem polju bi bilo mogoče marsikaj storiti. Zagotovo potrebujete sodobnejši način, nove institucije v službi ali vključevanje novih aktivnosti?

Mag. Boštjan Valenčič:
Vse to in še več. Prenova zakona o kazenskem postopku je eden od korakov, hkrati pa je treba okrepiti ozaveščanje družbe o škodljivosti korupcije, kot tudi delovanje drugih nadzornih institucij, kot je na primer Komisija za preprečevanje korupcije. Kazenskopravna represija je vendarle poslednje sredstvo - ultima ratio. Prelaganje celotne odgovornosti za zmanjševanje korupcije na pleča organov odkrivanja, pregona in na sodišča vsekakor ne bo dalo zadovoljivih rezultatov.

TFL Glasnik:
Kaj konkretno bi predlagali za spremembo zakona o kazenskem postopku?

Mag. Boštjan Valenčič:
Dolgotrajnost postopkov je nedvomno rak rana slovenske pravne države. Naj zgolj predstavim enega od akutnih problemov. Priča je lahko v enem kazenskem postopku zaslišana trikrat ali pa celo večkrat: v predkazenskem postopku pred policijo, v sodni preiskavi in nato še na glavni obravnavi. Če pa pride do razveljavitve prvostopenjske sodbe, pa se lahko vse še enkrat ponovi. Zavzemam se torej za skrajševanje kazenskih postopkov z opuščanjem nesmiselnih procesnih dejanj – večkratnega zasliševanja prič, katerih izpovedbe niso bistvene za končni izid postopka, branja listin na glavnih obravnavah itn. Z ustrezno racionalizacijo bi se kazenski postopki utegnili skrajšati.

Ena od idej v preteklosti je bila tudi ukinitev sodne preiskave. Vendar pa »okoliški« pravni sistemi s to potezo niso bili zadovoljni, zato menim, da je treba spremembe procesne zakonodaje uvajati previdno in premišljeno.

TFL Glasnik:
Všeč mi je, ko govorite o okoliških pravnih sistemih. V mislih imate sosednje države?

Mag. Boštjan Valenčič:
Bližnje in daljne sosede.

TFL Glasnik:
Ko sem se pripravljala na ta intervju, sem nekje zasledila, da ko se postopki na sodišču že začnejo, je problem zaradi kompleksnosti vsega tega in se kaže želja po specializiranem sodišču. Da bi bili hitrejši, da bi bilo vse skupaj na enem mestu. Zato me zanima vaše mnenje o tem in pa, če je to pozitivno, kako daleč je Slovenija pri tem predlogu?

Mag. Boštjan Valenčič:
Slovenija že ima specializirane oddelke v Kopru, Ljubljani, Celju in Mariboru, ki delujejo dobro. Je pa res, da ti oddelki obravnavajo kompleksne kazenske zadeve, ko je treba prebrati ogromno listinske dokumentacije, zaslišati priče, se opredeliti do kompleksnih dejanskih stanov ter razrešiti zahtevna pravna vprašanja. V tem oziru specializirano sodišče ne bi doprineslo k hitrejšemu reševanju kazenskih zadev.

Sodišča morajo imeti dovolj časa, da vse obravnavane primere celovito razjasnijo in na koncu sprejmejo ustrezno odločitev. Pri tem pa morajo dosledno varovati človekove pravice kot eno najpomembnejših civilizacijskih pridobitev tudi ali predvsem v kazenskih postopkih.

Seveda pa je vedno dovolj prostora za izboljšave. Morda tudi tako, da bi naroke opravljali strnjeno drugega za drugim v nekem časovnem obdobju, česar se pravzaprav poslužuje vedno več sodnikov. Ampak ta vprašanja so onkraj pristojnosti državnega tožilca. Glede državnih tožilcev lahko povem, da se trudimo delati hitro in poglobljeno. Tudi z upoštevanjem dejstva, da osumljenec oziroma obdolženec ni predolgo v neki negotovosti glede izida kazenskega postopka.

TFL Glasnik:
Pa vi, ste zadovoljni; pogosto se sliši, da vas je premalo?

Mag. Boštjan Valenčič:
Število državnih tožilcev in strokovnih pomočnikov je glede na število obravnavanih kazenskih zadev premajhno. Državni tožilci namreč nimamo na voljo zadostnega števila strokovno usposobljenih pomočnikov, ki bi nam lahko pomagali pri delu. In to strokovno pomoč bi bilo treba nedvomno zelo okrepiti. Poleg tega nas pesti pomanjkanje finančnih resursov. Ukvarjamo se z najzahtevnejšimi oblikami gospodarskega kriminala in korupcije, za to delo pa potrebujemo pomoč različnih strokovnjakov - gradbene, finančne, ekonomske stroke, ki jih najemamo. Potrebovali bi več denarja za izobraževanja, za strokovno literaturo, programsko opremo na računalnikih… Za kakovostno delo je namreč treba imeti ustrezne kadrovske in finančne resurse. In teh je bistveno premalo.

TFL Glasnik:
Imate občutek, da država usliši vaše želje?

Mag. Boštjan Valenčič:
Ne. Spet se lahko vrnemo na začetek, ko sem govoril o tisti hipokriziji v zvezi z obvladovanjem korupcije. Hočemo, a po drugi strani naredimo premalo za to, da bi dosegli zastavljene cilje.

TFL Glasnik:
Ste srečni v poklicu tožilca in imam občutek, da skrbite za pravice v pravu. Je kdaj težko? Se srečujete s pritiski?

Mag. Boštjan Valenčič:
Pritiski so predvsem od znotraj. Notranji jaz me vedno kljuva, ali bom sprejel pravilno odločitev. Da se ne bo kdo »po krivici« znašel v kazenskem postopku in obratno, da ne bo »po krivici« izostal kazenski pregon. Nek korektiv je v primeru vložitve tožilskega akta sodišče, ki ima vedno zadnjo besedo. Ob tem naj dodam krilatico, da tožilec v dvomu obtoži, sodišče pa v dvomu oprosti.

TFL Glasnik:
To je huda odgovornost pred samim seboj.

Mag. Boštjan Valenčič:
Če upoštevaš pravo, ustavo, zakon in dokaze v spisu, naj bi bila rešitev navidezno lahka, vendar pa je življenje bolj kompleksno; je nešteto majhnih stvari, ki odločajo o končni odločitvi. Šele ko ustrezno ovrednotiš in upoštevaš vse te koščke sestavljanke, je odločitev pravilna – takrat sem tudi pomirjen sam s seboj.

TFL Glasnik:
Vseeno bi vprašala o političnih pritiskih, po drugi strani pa si državljani, ki nas zastopate, želimo vaše neodvisnosti. Koliko je tega pritiska in kako ga prenašate?

Mag. Boštjan Valenčič:
Razumem vaše vprašanje in lahko odgovorim zelo preprosto. Neposrednih pritiskov na delo tožilcev sam ne zaznavam, posrednih pritiskov s strani politike pa je ogromno. V zadnjem času smo priče spremembi kazensko-procesne zakonodaje, konkretno zakona o kazenskem postopku, ki ima politično konotacijo - v predlogu zakona so namreč, pod pretvezo povečevanja hitrosti sprejemanja tožilskih odločitev, na novo določeni izjemno kratki roki za sprejem tožilske odločitve v posameznih fazah postopka, ki pa bodo dejansko prispevali k manj učinkovitemu in manj kvalitetnemu delu državnih tožilcev, predvsem pri najzahtevnejših oblikah gospodarskega kriminala in korupcije. V tem kontekstu je omeniti tudi zniževanje plač med zadnjo epidemijo in pa nedopustno nizkotno žaljenje državnih tožilcev s strani politikov. Vendar pa smo tožilci samostojni in neodvisni ter bomo na tej svoji drži vztrajali in se, upam, vseskozi upirali političnim pritiskom.

TFL Glasnik:
Ne morem mimo tega: kako komentirate ustanovitev parlamentarne komisije v zadevi Kangler o politični odgovornosti sodnikov in tožilcev? Ali smo res prišli na rob demokracije?

Mag. Boštjan Valenčič:
Povsem se strinjam z razlago Ustavnega sodišča v sklepu o začasnem zadržanju Zakona o parlamentarni preiskavi, da bi izvajanje parlamentarne preiskave v predmetni zadevi lahko trčilo v ustavno načelo delitve oblasti in samostojnost državnih tožilcev. Zgolj upam lahko, da bo taka tudi končna odločitev Ustavnega sodišča.

TFL Glasnik:
Če pogledava skozi prizmo vaše profesionalne drže, mi povejte vaše mnenje o tem, koliko smo pravna država? Kakšno varnost ponujamo državljanom?

Mag. Boštjan Valenčič:
Lahko rečem, da je Slovenija, vsaj kar zadeva klasični kriminal, varna država. O tem ni nobenega dvoma. Kar pa zadeva »pravnost« naše države, pa menim, da smo »pravna država s poporodnimi krči«. Slovenija je po letu 1991 postala »pravna država«, vendar pa se kot družba temu nismo ustrezno prilagodili. Imamo temeljne postulate pravne države, smo demokratična država, v slovenski kazenski postopek smo vpeljali številna načela, ki varujejo človekove pravice, hkrati pa se zdi, da smo pri tem pozabili na učinkovitost in hitrost reševanja konkretnih zadev, kar pa je druga plat istega kovanca in kot taka vendarle pomemben odraz »pravnosti« neke države. Na tej točki bi dodal, da verjamem v to, da bo Slovenija odpravila tudi te težave in postala pravi servis vsem državljanom.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Mag. Boštjan Valenčič:
Želim si, da bi Slovenci veliko brali, razmišljali s svojo glavo ter si ustvarjali mnenje na podlagi argumentov.