TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah 1/1. in 1/2. spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da so sklepi skupščine delniške družbe M. d.d. iz Ljubljane, sprejeti na skupščini dne 29.7.1996, od vključno točke 1 do vključno točke 7, ki so zapisani v notarskem zapisniku notarja B. L. z dne 29.7.1996, opr.št. Sv 445/96, nični."

2. Pritožba tožene stranke zoper točko 1/3. izpodbijane sodbe se zavrne kot neutemeljena in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

S trditvijo iz pritožbe tožene stranke, da naj bi se sporna skupščina presojala po Zakonu o podjetjih (ZP) in ne po ZGD, sodišče druge stopnje ne soglaša. Tožena stranka ne sodi med subjekte, o katerih govori drugi odstavek 578. člena ZGD. Že obseg subjektov, ki so omenjeni v cit. določbi zakona kaže na to, da so zajeti le tisti, katerih statusna organiziranost je povsem izven kategorij, za katere je pravni režim določen z ZGD. Gre za družbena podjetja iz časa "nelastninske koncepcije družbene lastnine", ki kapitala nimajo razdeljenega na delnice oz. poslovne deleže, zato tudi nimajo skupščin delničarjev oz. družbenikov. Če bi se določba nanašala tudi na delniške družbe, potem bi bil velik del njihove statusne organiziranosti ter njenih posledic pravno neurejen ali pa bi tako razumljeni drugi odstavek 578. člena ZGD vodil v pravno ureditev teh delniških družb po dveh različnih režimih. To pa bi vodilo v pravno negotovost, ki je zakonodajalec prav gotovo ni predvideval. ZP namreč marsičesa, kar je nujno za pravno ureditev delniške družbe, sploh ne ureja. Povsem izpuščeno je npr. področje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine družbe. Tudi če bi sicer držala teza tožene stranke, da v delniške družbe organizirani subjekti sodijo med tiste iz drugega odstavka 578. člena ZGD, pa ne bi moglo držati, da bi bil v tem primeru ZP edini predpis, ki bi statusno organiziranost tožene stranke urejal.

Kadar so bile vsem delničarjem (ne sicer preko objave, ampak drugače) dane vse informacije, ki bi jim jih dalo obveščanje po 285. do 287. členu ZGD, potem o ničnosti skupščinskih sklepov po 3. točki drugega odstavka 359. člena ZGD ni mogoče govoriti.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji in v pritožbi zatrjuje, da sta odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 26. 1. 1996 ter sklep o dovolitvi izvršbe te odločbe z dne 15. 3. 1996 imela za posledico veljavno glasovanje na skupščini dne 29. 7. 1996 glede na skupno število 312.370 delnic. Prvostopno sodišče s tem ni soglašalo, pridružuje pa se mu tudi sodišče druge stopnje. Zmotno je že stališče, da je bila cit. odločba s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 15. 3. 1996 sploh izvršena. Ta sklep je toženi stranki le naložil, da mora ravnati skladno z odločbo z dne 26. 1. 1996. Šlo je za t.i. "izvršbo nenadomestnega dejanja", na kar kaže že izvršilno sredstvo, ki je po 3. točki sklepa denarna kazen 100.000 SIT, ki naj bi bila ponovljena toliko časa, dokler zavezanec obveznosti po sklepu ne bo izvršil. Dokler zavezanec naloženega ne izvrši, se to ne more šteti za izvršeno. Edino, kar se je s tem sklepom v smeri realizacije odločbe z dne 26. 1. 1996 zgodilo, je bil izrek denarne kazni, ki naj bi zavezanca v smer prostovoljne izvršitve prisiljevala.

Pregled odločbe z dne 26. 1. 1996 pokaže, da odločba kakšne drugačne poti izvrševanja niti ne omogoča. Naslovljena je namreč na toženo stranko, ki se jo zavezuje, da (sama) poveča svoj družbeni kapital in ustrezno zmanjša delniškega. V sami odločbi ni sledu o njeni kakršnikoli konstitutivnosti - npr., da bi se na njeni podlagi brez delovanja tožene stranke v strukturi kapitala lahko kaj spremenilo. Vendar pa tudi če bi se odločbo razumelo kot konstitutivni pravni akt, to še ne bi dalo drugačne strukture glasovanja na skupščini tožene stranke. Odločba sicer na začetku govori o uskladitvi "lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj", vendar so nato konkretno omenjene le bilančne kategorije - kot so povečanje terjatev, družbenega kapitala, rezervnega sklada, stanovanjskega sklada oz. zmanjšanje delniškega kapitala in nerazporejenega dobička. Edino, kar bi se na podlagi te odločbe (če bi seveda bila konstitutivnega značaja) lahko zgodilo, so posegi v toženkino bilanco. Tudi če bi se na podlagi cit. odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe štelo, da so posegi v bilanco tožene stranke opravljeni, to samo po sebi še ne bi pomenilo niti spremembe osnovnega kapitala in niti spremembe nominalne vrednosti delnic.

Če odločba ni konstitutivna in števila ter nominalnih zneskov delnic in njihovega števila ne zadeva, potem se je APPNI pri svojih ukrepih pač omejila. Vse to velja še zlasti zato, ker so organi postopka revizije lastninskega preoblikovanja imeli možnost, da bi tako v število delnic kot tudi v njihove nominalne zneske učinkovito posegli tako, da bi se to lahko odražalo tudi pri glasovanju na sporni skupščini tožene stranke. Postopek, kot bi v konkretnem primeru lahko bil sprožen, je omenjen med pooblastili Družbenega pravobranilca iz drugega odstavka 50. člena ZLPP.

Glede na vse obrazloženo je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju delniške strukture tožene stranke, sklepi skupščine z dne 29. 7. 1996 niso bili izglasovani z večino glasov iz 296. člena ZGD. Vendar pa v posledici ne bi smela biti izdana sodba z izrekom, kot ga vsebuje izpodbijana sodba. V postopku na podlagi tožbenega zahtevka na ničnost oz. podrejeno na razveljavitev sklepov skupščine namreč odločitev, da so isti sklepi neobstoječi, ne pomeni odločanja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

Javni red po ZGD se ne omejuje na odnos družbe navzven. Ena izmed (sicer številnih) definicij javnega reda ga opredeljuje kot skupek predpisov, s katerimi se zagotavlja družbeni mir oziroma izključuje uporaba sile. Struktura odločanja v d.d., ki predvideva odločanje na podlagi za posamezne situacije vnaprej predvidenih kapitalskih večin, je namenjena tudi preprečevanju samovolje znotraj družbe. Poseganje v princip, da je za pravni učinek skupščinskih sklepov potrebna z zakonom predpisana večina, zato ni zgolj kršitev 296. člena ZGD. Gre za poseg v vnaprej določeno (ali dogovorjeno) demokratičnost odločanja znotraj družbe, ki nedvomno sodi v temeljna načela prava družb.