TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V konkretnem primeru so se zatrjevane napake projektne dokumentacije odrazile v nadaljnji negativni posledici, saj je naročnik na podlagi projektne dokumentacije sprejel odločitev o gradnji objekta. Zgrajeni objekt ima napake, ki imajo zato naravo škode zaradi zaupanja, ki naj bi naročniku nastala zaradi nepravilne izpolnitve projektantove obveznosti. Glede predpostavk projektantove odgovornosti za napake objekta je treba tako uporabiti splošne predpostavke izvajalčeve odgovornosti za nepravilno izpolnitev (633. do 640. člen OZ) ter posebna pravila 662. in 663. člena OZ. Predpostavke projektantove odgovornosti za napako objekta so torej: 1. da ima projektna dokumentacijo napako, 2. da vzrok za napako izvira iz projektantove sfere, 3. pravočasno obvestilo o napaki, 4. ki se pokaže v jamčevalnem roku, 5. sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem (prekluzivnem roku), 6. nastanek škode in 7. vzročna zveza med napako projektne dokumentacijo in škodo. Tudi za odgovornost nadzornega inženirja morajo biti poleg splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti za nepravilno izpolnitev izpolnjene tudi dodatne predpostavke, tj. pravočasno obvestilo o napaki, ki se mora pokazati v jamčevalnem roku, in sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem (prekluizivnem) roku. Odgovornost nadzornega inženirja za napako objekta namreč ne more biti strožja od izvajalčeve odgovornosti za to napako.

Ob prevzemu objekta 2. 12. 2008, je tožnica napako grajala in opozorila na razpoke v tlakih temeljne plošče. Zapisnik o prevzemu so podpisali tudi predstavniki tožene stranke. Tedaj je torej tožeča stranka grajala vidno (očitno) napako razpok tlaka v pritličju objekta. Glede na dopis tožene stranke P. d.d. z dne 11. 3. 2009, ki ga je podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, je ugovor tožene stranke, da o napaki ni bil obveščen, neutemeljen, saj je že iz navedenega očitno, da je bil zakoniti zastopnik toženke že tedaj seznanjen z napako. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica s tem, ko je ob prevzemu opozorila na napako (razpoke talne plošče), zadostila pogojem za notifikacijo. Prav ima torej tožnica, da ji za pravilnost notifikacije ni bilo treba specificirati vzroka za napako, saj ga kot laik niti ni poznala.

Ko postane napaka zaradi novo nastalih obsežnih posledic funkcionalna, pa ji je treba pripisati naravo skrite napake, za katero se šteje, da je odkrita šele, ko začne ovirati normalno uporabo stvari.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sta izvajalec in projektant priznavala obstoj napake, vendar sta drug drugega bremenila za odgovornost za napako. Glede na to je tožena stranka očitno štela, da je jamčevalni zahtevek za odpravo skrite napake usmerjen tudi proti njej, saj sicer ne bi imela razloga, da bi zavračala svojo odgovornost. Tako ugotovitev podpira tudi dejstvo, da je tožeča stranka od nje zahtevala izdajo bančne garancije za odpravo napak na talni plošči.

OZ v 636. členu določa, da se podjemnik ne more sklicevati na potek enoletnega prekluzivnega roka, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil. Med takšna ravnanja sodijo vsa podjemnikova ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako. Pri tem ni nujno, da podjemnik ravna z namenom zavesti naročnika, da zahtevka ne uveljavi pravočasno. Podjemnik namreč lahko začne opravljati sanacijo napake s poštenim namenom napako odpraviti, pa se kasneje izkaže, da sanacija ni bila uspešna - da napaka ni (v celoti) odpravljena. Enako velja tudi za odgovornost izvajalca in projektanta.