TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

a. spremeni v IV. točki izreka tako, da

- se znesek 71.868,48 EUR nadomesti z zneskom 56.825,28 EUR,

- znesek 504,70 EUR nadomesti z zneskom 389,50 EUR,

- zneski 1.682,34 EUR, zapadli od maja 2014 do vključno julija 2016, nadomestijo z zneski 1.298,34 EUR,

- zneski 1.682,34 EUR, zapadli od avgusta 2016 do vključno novembra 2016, nadomestijo z zneski 1.378,34 EUR,

b. spremeni v V. točki izreka tako, da se znesek 1.682,34 EUR nadomesti z zneskom 1.378,34 EUR,

c. razveljavi v VII. točki izreka, kolikor se nanaša na zahtevek za plačilo 9.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2014, ter v VIII. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožničin spomin se nanaša na čas po nastanku škodnega dogodka, kar se ovrednoti v okviru sekundarnega strahu. Tožničina izpoved o dogajanju neposredno po nesreči in s tem povezan "spomin" na to dogajanje izvira iz njenega kasnejšega razmišljanja o dogodku, temelječega na tem, kar je slišala od drugih. Izvedensko mnenje temelji na ugotovitvi, da je tožnica utrpela direktno poškodbo možganov s takojšnjo nezavestjo in motnjo spomina – in ne le pretresa možganov, ki bi omogočal zaznavo dogajanja in doživljanje strahu.

Navzven vidne posledice traheostomije ne morejo predstavljati neupoštevne nove trditve, ker je do spremembe stanja prišlo med postopkom. Morebitna neupoštevnost ugotovitve o spremenjeni obrazni mimiki pa ob ostalih ugotovitvah o spremembah v tožničini zunanjosti, ki že same za sebe tudi po presoji pritožbenega sodišča intenzivno vplivajo na njeno duševno ravnotežje, ne vpliva na pravilnost odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Stroški, ki so nastali s prihodi tožničinega moža v bolnišnico in v rehabilitacijski center, predstavljajo pomoč drugega v procesu tožničinega zdravljenja in s tem (pravno upoštevno) tožničino škodo. Nega in pomoč ter psihična podpora moža so bili zelo pomembni za njeno okrevanje, saj je mož z obiski in nego omilil njeno stisko in trpljenje in prispeval k hitrejšemu okrevanju. Sicer je bila deležna osnovne oskrbe s strani zdravstvenega osebja, a to za njeno okrevanje ni bilo dovolj, mož pa je bil ob obiskih v rehabilitacijskem inštitutu navzoč tudi pri aktivnostih, v katere je bila vključena tožnica, da ji je lahko kasneje doma pomagal pri njihovi izvedbi. Iz teh ugotovitev izhaja, da je bilo sodelovanje tožničinega moža nujno potrebno za izboljšanje njenega zdravstvenega stanja.

Ocena o peturni dnevni pomoči ustrezno upošteva tožničine potrebe. Pritožbeno sodišče ji verjame, da je njen mož ne le svoje dnevne, ampak tudi življenjske aktivnosti podredil njenim potrebam. Navedeno pa ne pomeni, da ves čas, ki ga mož posveti tožnici, predstavlja pomoč drugega, za katero odgovarja toženka. Izvedenec je navedel, da njegova ocena temelji na izvedenski praksi pri podobno prizadetih invalidih in oskrbi, ki bi bila potrebna v instituciji. V tako obrazloženi oceni je imelo sodišče dovolj zanesljivo podlago za oceno o obsegu dnevne pomoči, ki jo tožnici nudi mož in za katero odgovarja toženka.