TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pomen našega dela se je dodatno izrazil v koronski krizi. Skupaj s kritično infrastrukturo smo svoje delo, kljub številnim ukrepom in omejitvam, opravljali tudi v času epidemije in naše storitve zagotavljali vsem, ki so nas potrebovali. Tudi v največjih odklonih demokracije smo obstali kot njen branik, čeprav smo bili zato deležni mnogih očitkov.

Odvetniki smo poklicani, dolžni in odgovorni za to, da znotraj zakonskih možnosti varujemo pravice svojih strank. In to ni in ne more biti predmet javne graje ali celo odkritih napadov na odvetnike in odvetništvo. Ti so se stopnjevali celo do medijskih napadov, ker opravljamo svoje delo. Žal ne v obliki strokovne kritike odvetnikovega dela, temveč s ciljem diskreditacije. Vse prevečkrat postajajo mediji sredstvo za obračunavanje s posamezniki, žaljivi čivki in objave »amaterskih novinarjev« na družbenih omrežjih pa si že zaslužijo resno družbeno ter pravnostrokovno razpravo, zelo verjetno tudi odločen poseg zakonodajalca.

In če lahko odpustimo politiki, da o tem »politično razpravlja «, ne moremo benevolentno in brez odziva spremljati zadnjih dogodkov v hramu demokracije, ko tudi vrhovni sodnik javno dvomi o »ustreznosti« ustavne ureditve, v skladu s katero smo odvetniki člani Sodnega sveta. Ta vključenost ima svoj namen. Tako kot ima namen ločevanje zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti. Je temelj demokracije. In nadzora. Sistema zavor in ravnovesij (angl. checks and balances).

Spremljanje neposrednih in posrednih napadov na odvetništvo in posamezne odvetnike zato vse bolj vsiljuje občutek, da smo v napoto, nepotrebni, odveč. Zakaj? Ker se nas sliši? Ker smo, kot rada pripovedujem študentom pravne fakultete, zadnji branik pri varovanju ustavnih in zakonskih pravic svojih strank?

Poklic odvetnika je izrazito oseben poklic. Stranka se obrne na odvetnika zato, ker je v stiski, ne zato, ker želi sprožiti spor. Potrebuje pomoč. Odvetnik je velikokrat tudi svetovalec, opora, psiholog, ne le pravnostrokovna pomoč in vodstvo.

''Spremljanje neposrednih in posrednih napadov na odvetništvo in posamezne odvetnike zato vse bolj vsiljuje občutek, da smo v napoto, nepotrebni, odveč. Zakaj? Ker se nas sliši?''

Sodnik je nasprotno avtoriteta, ki ji stranka zaupa, da bo prisluhnila. Da bo sprejela strokovno, zakonito, pravično odločitev, ne glede na izid.

Žal se vse preveč državljanov sreča z realnostjo trenutnega sistema šele takrat, ko se z njim sooči. Ko je že prepozno. Ko so sami priča učinka dolgotrajne stagnacije sodniških plač in odvetniške tarife. Zato družba nima posebnega interesa za popravke pravosodnega sistema, saj se večina z njim vsakodnevno ne srečuje. To je problem, ki se pojavi nekaterim, in še to občasno. Družbeni interes se izrazito usmerja na posamezni aktualni interes, vse ostalo zbledi. Sedanji primer je ukrajinska kriza. Če smo še včeraj vsak dan v medijih brali o številu okužb in je vlada še razpravljala o sproščanju koronskih ukrepov, se danes ukvarjamo samo še z vojno. Težko je najti celo podatek o številu včerajšnjih okužb, sproščanje ukrepov pa ostaja zamrznjeno. Do nadaljnjega. V podobnem začaranem krogu se je znašlo pravosodje. Ko ga družba nujno potrebuje, je v ospredju, ko bi bil nujen vložek v obstoj in razvoj, postane pomembnejša kakšna druga tema.

Tako je odvetnik zmagovalec, ko uspe najti strokovni odgovor na vprašanje odgovornosti gimnazijcev, ki so protestirali proti koronskim ukrepom. Ko uspe z ustavno pritožbo zoper sprejete ukrepe, ki državljanom preveč posegajo v dnevno rutino in vsakdanje življenje, da bi bili zanje sprejemljivi. Takrat ga družba opazi, prepozna. Vse do začetka razprave o spremembi odvetniške tarife.

To bi lahko bili vzroki za splošno (in zlasti v pravosodju prisotno) kritiko plačila odvetniškega dela, ki ga mnogi zdaj že pregovorno primerjajo s plačilom sodnikov. Odvetnik je varuh človekovih pravic in hkrati je podjetnik. Tega se vse premalo zavedamo. Odvetnik s prejetim plačilom financira celotno poslovanje pisarne, od prostorov, materialnih stroškov, plač zaposlenih do dopustov, bolniških odsotnosti itd. In vsak mesec mora narediti dovolj, da lahko svoje obveznosti poravna. Ob tem prevzema enako tveganje kot katerikoli drugi podjetnik v kateremkoli drugem poklicu. Ali nismo opazili, da je urna postavka avtomehanične delavnice že zelo blizu urni postavki odvetnika po trenutno veljavni tarifi?

Zato je popolnoma neprimerno primerjati plačilo odvetnika za eno obravnavo ali zadevo s plačilom, ki ga dobi sodnik, vsak mesec in redno, ne glede na dopust, bolniško odsotnost in povečanje stroškov najemnin. Rezultat so večletni neuspešni napori zbornice za vsaj minimalno uskladitev vrednosti odvetniške točke. Res je, da nekateri odvetniki delajo na podlagi dogovora s stranko, še vedno pa veliko odvetnikov obračun utemelji z Odvetniško tarifo. Dosledno bi ji pri odmeri stroškov v postopkih moralo slediti sodišče. Zato je svojevrsten absurd plačilo za postopke ex offo in »bpp«, kjer se odvetnikom sploh ne priznava celotna opravljena storitev, temveč zgolj polovička. Pa delo ni bilo opravljeno zgolj do »polovičke« ali, še več, polovičarsko, kot smo lahko slišali očitek na nacionalni televiziji. Zakonodajalec bi take očitke zelo preprosto preprečil tako, da bi tudi storitve v teh postopkih plačal skladno s tarifo. Tako kot je bila storitev tudi opravljena. Ker če smo po ustavi enaki, zakaj tudi cena za kruh, ki ga kupi šola za malico, ni »polovička«?

Kakšno škodo s tem povzročamo pravosodju, bo kmalu pokazal čas. Mladi so naše najboljše zrcalo, ko se odločajo o tem, kaj bodo študirali in kako bodo gradili svojo poklicno kariero. Ali bomo najboljše ob teh pogojih še lahko zadržali v pravosodju?

Dejstvo je, da se družba spreminja, in z njo se spreminjamo tudi mi. Ne glede na to si moramo vsi prizadevati za medsebojno spoštovanje in ceniti prispevek vsakega posameznika ter odvetništva kot celote k delovanju pravosodja. Predvsem pa moramo vztrajati pri tem, da smo tudi sami obravnavani enakopravno, kot si to želimo za stranke, ki jih zastopamo v sodnih postopkih.

Le tako lahko upravičimo uvodoma izpostavljen zapis.