Odločba o razveljavitvi prve in druge povedi četrtega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih

660. Odločba o razveljavitvi prve in druge povedi četrtega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih

Številka: U-I-192/16-35

Datum: 7. 2. 2018

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe ALTA Invest, d. d., Ljubljana, in drugih, ki jih vse zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 7. februarja 2018

Prva in druga poved četrtega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS, št. 75/15, 74/16 in 5/17) se razveljavita.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretje povedi četrtega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih se zavrže.

Pobudnice same nosijo svoje stroške postopka s pobudo.

Pobudnice navajajo, da izpodbijajo četrti odstavek 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (v nadaljevanju ZNVP-1). Izpodbijana določba naj bi bila v neskladju z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave), pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) in zakonsko pristojnostjo Državnega zbora (87. člen Ustave). Posegala naj bi v svobodno gospodarsko pobudo pobudnic, saj naj ne bi pomenila odvračanja nevarnosti oziroma naj ne bi blažila tveganj, ki bi bile v realni vsebinski zvezi z njihovo dejavnostjo. Imetništvo računa nematerializiranih vrednostnih papirjev ali cilj finančne razbremenitve imetnikov nematerializiranih vrednostnih papirjev naj ne bi bila ustavno varovani vrednoti v smislu javne koristi, ki bi lahko narekovali prevalitev stroškov vodenja računa za fizično osebo na pobudnice. Po mnenju pobudnic se lahko vsak posameznik stroškom upravljanja njegovega računa nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki bi bili zaradi vrednosti nematerializiranih vrednostnih papirjev nesorazmerno visoki, izogne na način, da se odpove imetništvu nematerializiranih vrednostnih papirjev. Pobudnice izpostavljajo, da lahko zakonodajalec v določanje cen poseže samo časovno omejeno in ob izpolnjenih pogojih, ki jih določajo predpisi o kontroli cen. Če bi zakonodajalec želel (določenim) imetnikom vrednostnih papirjev zagotoviti nižje stroške, bi po mnenju pobudnic moral uporabiti blažji ukrep, pri čemer posebej izpostavljajo možnost subvencij.

Pobudnice poudarjajo, da se izpodbijana določba uporablja tudi za pogodbe o vodenju računov nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki so bile sklenjene še pred uveljavitvijo ZNVP-1. Izpodbijana ureditev naj bi tako v nasprotju z načelom zaupanja v pravo posegala tudi v obstoječa trajajoča pravna razmerja ter upravičena pričakovanja in pridobljene pravice pobudnic iz naslova pogodb o vodenju računov nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki so bile sklenjene še pred uveljavitvijo ZNVP-1. Pobudnice navajajo, da izpodbijana določba zmanjšuje dogovorjen donos (provizijo) tudi v pogodbah, ki so bile sklenjene še pred njeno uveljavitvijo, s čimer naj bi izničevala ali zmanjševala možnosti za pridobivanje dobička.

Pobudnice menijo, da je zakonodajalec centralni depotni družbi s pooblastilom za dodatno znižanje omejitve stroškov vodenja računov nematerializiranih vrednostnih papirjev prepustil urejanje zakonske materije v neskladju s 87. členom Ustave. Poudarjajo, da zakonodajalec v zvezi z navedenim pooblastilom ni določil jasnega in določnega okvira urejanja, na podlagi katerega bi jim bila vnaprej znana ali bi bila vsaj predvidljiva najnižja meja stroškov, ki so jih upravičene zaračunati fizični osebi. Pobudnice dodatno opozarjajo, da zakonodajalec ni omejil največjega deleža nadomestila, ki ga je centralna depotna družba upravičena zaračunati pobudnicam.

Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da izpodbijana določba ne posega v svobodno gospodarsko pobudo, saj naj bi bila še naprej vsem poslovnim subjektom zagotovljena pravica do svobodne izbire dejavnosti, s katero uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-250/96 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 70/96, in OdlUS V, 157) in poudarja, da se lahko tudi pobudnice svobodno odločijo tako za opravljanje določene dejavnosti kakor tudi o obsegu in vrsti storitev, ki jih nameravajo v okviru določene dejavnosti ponujati. Posledično se lahko pobudnice odločijo tudi, da določene storitve, ki jim ne prinaša dobička, ne bodo opravljale. Po stališču Državnega zbora gre v okviru izpodbijane ureditve le za določitev načina izvrševanja svobodne gospodarske pobude, pri čemer je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo zasledoval cilj varstva potrošnikov, ki z imetništvom vrednostnih papirjev ne zasledujejo poklicne ali pridobitne dejavnosti. Državni zbor se v zvezi z utemeljitvijo varstva potrošnikov sklicuje na stroškovno nesorazmerje, ki je bilo v primeru vrednostnih papirjev manjše vrednosti izpostavljeno v obrazložitvi predloga avtentične razlage zakona (Glej opombo 1) in obrazložitvi amandmaja poslanske skupine (Glej opombo 2) ob tretji obravnavi zakona. Iz obrazložitve amandmaja naj bi izhajal namen omejiti zgornje skupne in končne stroške vodenja računa vrednostnih papirjev za fizične osebe, torej računov, na katerih so ostali vrednostni papirji, s katerimi se imetniki niso aktivno ukvarjali, s čimer naj bi se zasledovalo načelo sorazmernega posega v lastninsko pravico imetnikov vrednostnih papirjev. Državni zbor opozarja, da lahko stroški vodenja računa v praksi pomenijo letno več kot 10 odstotkov vrednosti vrednostnih papirjev na računu ali v posameznem primeru celo presegajo vrednost vrednostnih papirjev na računu. Navedeno naj bi po mnenju Državnega zbora pomenilo očitno nesorazmerno obremenitev manjših lastnikov vrednostnih papirjev. Državni zbor še poudarja, da člani centralne depotne družbe na imetnika računa prevalijo bistveno večji strošek, kot ga za račun same plačujejo centralni depotni družbi. Pri presoji ureditve naj bi bilo treba upoštevati tudi novo finančno breme, ki ga takšna ureditev povzroči imetnikom nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki so bili predhodno knjiženi na registrskih računih, katerih vodenje je bilo za imetnike brezplačno.

Državni zbor opozarja, da je prvi odstavek 48. člena ZNVP-1 uveljavil tudi ukinitev registrskih računov s 1. 1. 2017. Navedeno naj bi pomenilo, da je hkrati uveljavil tudi odplačno udeležbo članov centralne depotne družbe pri vodenju računov imetništva nematerializiranih papirjev v obsegu, ki ga do uveljavitve ZNVP-1 ni bilo. Po mnenju Državnega zbora izpodbijana ureditev tako tudi ne posega v lastninsko pravico pobudnic. Pobudnice namreč ob uveljavitvi izpodbijane zakonske ureditve, ki je določila rok za ukinitev registrskih računov iz naslova vodenja imetništva nematerializiranih vrednostnih papirjev na registrskem računu pri centralni depotni družbi, niso imele nobenih premoženjskih koristi. Državni zbor meni, da lahko zakonodajalec ob tem, ko uveljavi ureditev, ki ne samo, da posameznim subjektom na trgu omogoča novo ponudbo (novo storitev) na trgu in s tem njenim ponudnikom možnost pridobivanja prihodkov, hkrati predpiše tudi pogoje oziroma pravila poslovanja, pod katerimi se ti prihodki lahko dosežejo.

V zvezi z očitkom nasprotovanja načelu zaupanja v pravo Državni zbor opozarja na vsebino zakonodajnega gradiva, iz katerega naj bi izhajalo, da gre pri izpodbijani ureditvi za prilagajanje prava novim družbenim razmeram, zaradi česar naj izpodbijana ureditev ne bi nasprotovala 2. členu Ustave. Glede zatrjevane protiustavnosti izpodbijane ureditve s 87. členom Ustave Državni zbor opozarja, da pobudnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje navedene določbe. Opozarja tudi, da so pobudnice pobudi priložile listine, ki niso v uradnem jeziku Republike Slovenije.