TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ana Struna Bregar:
V bistvu na več stvari, a najbolj na to, da vztrajam pri zanimivih projektih. Sprva so projekti le ideje in na začetku ne vem točno, v kakšne razsežnosti se bodo razvili. Notranje pa v njih čutim potencial in kreativnost. Večkrat se je že zgodilo, da sem projekte razvila do stopnje, da so postali celo moja zaposlitev.

Če pogledam nazaj, vidim, da mi je v bistvu trikrat uspelo zagnati širše gibanje. Ocenjujem, da običajno od projekta do gibanja traja približno pet let. Igriva arhitektura in arhitekturno-nepremičninski festival Odprte hiše Slovenije sta se začela kot projekta, ki smo jih nato s kolegicami razširili v gibanji, ki sta dobili nacionalne razsežnosti, za njih smo prejele celo Plečnikovo odličje. V sedmih letih smo tudi v CER razvili močno gibanje za trajnostno gospodarstvo. Ko sem nekoč analizirala te svoje projekte, sem bila v bistvu ponosna na to, da so postali gibanja, ki se jim želijo številni pridružiti.

TFL Glasnik:
Saj to je velika stvar, kar velja seveda tudi za CER, Partnerstvo za trajnostno gospodarstvo, mar ne? Dosegli ste celo to, da ste postali nacionalni zmagovalec in finalist v letu 2023 na tekmovanju evropske komisije za evropske nagrade za spodbujanje trajnostnega razvoja in podjetništva. Kaj to pravzaprav pomeni za vas?

Ana Struna Bregar:
Nagrada pomeni za nas izjemno potrditev. Je pohvala za naše delo, potrditev, da smo na pravi poti in da se ukvarjamo s pravimi vsebinami. Po drugi strani seveda to za nas pomeni ogromno odgovornost, da ohranjamo strokovnost. Zdaj, ko gledamo na naše delo v širšem kontekstu in mednarodno, vidimo, da je področje preobrazbe podjetij v bolj trajnostno poslovanje v vsesplošnem razvoju. Nastajajo novi standardi, nova regulativa, nove zahteve na trgu, nova pričakovanja kupcev in potrošnikov, novi okoljski in družbeni pritiski. To dokazuje, da je trajnostno poslovanje zelo kompleksno področje. Priznam, da ni bilo lahko v dveh letih razviti certifikata green star, ki je bil v bistvu projekt, nagrajen na ravni evropske komisije.

Zavedamo se, da je beseda trajnost ena bolj zlorabljenih besed, ki jih poznamo. Zato bo treba izvajati različne aktivnosti in ukrepe, da bodo podjetja ozavestila koristi trajnostnega poslovanja in tveganja, če bodo ostajala pri modelu business as usuall. Podjetja danes natančno spremljajo svoje finančno stanje. Lastnih vplivov na okolje in družbo, zaposlene, dobavne verige, lokalne skupnosti in kupce pa sistematično večina še ne spremlja. Evropski in mednarodni standardi za trajnostno poslovanje že zelo jasno opredeljujejo, katere vidike trajnostnega poslovanja je treba meriti oziroma spremljati. Ti standardi nedvoumno dvigujejo stopnjo odgovornosti in transparentnosti poslovanja.

Ne moremo več zanikati, da naš obstoječi način poslovanja ni kriv za podnebne spremembe. Prav tako ni več odgovorno, da si zatiskamo oči, da ni potrebno podnebno, okoljsko in družbeno ukrepanje. Za rezultate pa potrebujemo sistemske spremembe. Prav tako svojih produktov in storitev ne smemo več gledati zgolj skozi tržno prizmo, temveč kakšen imajo sistemski vpliv. Ne torej, kako bo zadovoljen končni kupec, ampak kako bo zadovoljna neka skupnost, neka ciljna skupina ljudi, ali se jim je nekaj izboljšalo ali poslabšalo. Vprašati se moramo tudi, kakšne bodo posledice produktov in storitev za okolje.

V EU je vse več standardov in regulative, ki izhajajo iz zelenega dogovora. Ta je prinesel več kot 150 zakonodajnih dokumentov, ki vplivajo na številne sektorje. Najprej so se dotaknili energetike in energetsko intenzivnih sektorjev, nato finančnega, transportnega, gradbenega, prehrambnega sektorja. Posledično se vpliv regulative seli na vse dobavitelje, torej tudi na manjša podjetja in ne nazadnje tudi na potrošnike. V prvi fazi so številna podjetja menila, da jih zeleni dogovor ne zadeva, da bo šlo to mimo. Ampak zdaj vidijo, da velika podjetja že od manjših dobaviteljev zahtevajo podatke o emisijah, vplivih na okolje, na kakšen način in s kakšnimi materiali, surovinami onesnažujejo, od kod črpajo naravne vire, kakšen odnos imajo do zaposlenih.

Tudi nekatera slovenska podjetja, ki so pridobila certifikat green star, so ugotovila, da ne morejo sama doseči svojih trajnostnih ciljev. Zato so v certificiranje povabila svoje partnerje in dobavitelje. Z njimi so začeli izvajati delavnice in izobraževanja, na katerih so skušali opredeliti skupne trajnostne aktivnosti in projekte.

TFL Glasnik:
Vi imate certifikat green star, za kar ste dobili to nagrado. V tem certifikatu ste opredelili vprašanja z različnih področij, ki vodijo podjetje skozi odgovore do tega, kar je pravzaprav zahtevano za trajnostno poslovanje. Če poenostavim: to je zdaj orodje, pripomoček, certifikacija za uvajanje trajnostnih načel v poslovanje. Kot pravite, je to lahko hitri test za vsako podjetje ali organizacijo oziroma pripomoček, ki jim pomaga razumeti osnove trajnostnega poslovanja in jih pripravlja na trajnostno poročanje?

Tukaj bi vas vprašala še eno stvar. Rekli ste, da se že tudi mala podjetja zavedajo, da bodo morala biti pripravljena na trajnostno poročanje, ker velika na njih pritiskajo in so v njihovih dobavnih verigah. Kako vi gledate na to, kako se manjša podjetja pripravljajo na trajnostno poslovanje? Ali vedo, da na trgu obstajajo tovrstni pripomočki, kot je vaš certifikat?

Ana Struna Bregar:
Green star je res hitri test trajnostnega poslovanja in podnebnega ukrepanja. Gre za samooceno podjetij, mi pa preverimo in ocenimo rezultate. Vprašalnik je strukturiran tako, da pokriva vsa tri področja trajnostnega poslovanja: upravljanje, družbo in okolje, in sicer sprašuje o stanju, ciljih in ukrepih na vseh treh področjih. Pokriva torej celotni ESG-koncept. Želeli smo doseči, da bi podjetja razumela enotni koncept trajnostnega poslovanja, kot priporočajo mednarodne smernice in zakonodaja. S tem podjetja spodbujamo, da bodo zbirala in poročala o med seboj primerljivih trajnostnih podatkih. Številna podjetja imajo še danes svojo lastno interpretacijo, kaj je trajnostno poslovanje. To bi lahko primerjali z vajo, ko bi vsak moral narisati drevo in bi ga vsak narisal po svoje – na primer vi boste narisali smreko, jaz palmo, nekdo tretji samo črto za deblo in krog za krošnjo. Zato smo se odločili, da razvijemo strokovni vprašalnik za trajnostno poslovanje, ki bo vključeval mednarodne smernice in EU-regulativo. Zavedamo se, da vsa podjetja ne bodo imela možnosti in kapacitet, da bi prebrala vse usmeritve in zahteve za trajnostno poslovanje.

V osnovi je bila naša intencija pomagati predvsem srednjim in malim podjetjem. A se je v tem letu izkazalo, da naš certifikat uporabljajo tudi velika podjetja. Tudi ta za zdaj nimajo kompetenc in zmogljivosti za ukvarjanje s tem obširnim področjem.

CER in projekt Green Star je čisto zasebna iniciativa. Razvoj certifikata smo financirali sami iz lastnih sredstev. Zato smo v bistvu neodvisni, a malo počasneje delamo, kolikor zmoremo financirati vsebinski in IT-razvoj ter promocijo. Največja promocija so gotovo prejemniki certifikata in to, da se oni pohvalijo prek svojih kanalov, da so pridobili certifikat green star. Danes že lahko rečem, da se Green Star razvija v gibanje, ki je pritegnilo tudi zanimanje bank. Ustanovili smo klub prejemnikov certifikata green star, kjer si prejemniki delijo izkušnje in izmenjujejo znanje.

Z bankami in zavarovalnicami se že nekaj časa pogovarjamo, da lahko takšno orodje njim in tudi podjetjem olajša delo. Bankam ne bi bilo treba pregledovati vseh ESG-podatkov podjetij, podjetja pa bi lahko z enim dokazilom izpolnila zahteve več različnih deležnikov. Analogija obstaja pri pridobivanju stanovanjskega posojila, za katerega potrebuješ oceno nepremičninskega cenilca ‒ ocene ne delajo bančniki. Zavedamo se, da se bodo trajnostni podatki sčasoma prenesli v finančna poročila in bodo ti podatki prej ali slej dostopni. Takrat bodo ESG-ratingi dobili drugo težo in morda ne bodo več potrebni ali pa bodo drugačni. Do takrat pa so gotovo koristni.

TFL Glasnik:
Ali se vam ne zdi, da je vendarle vsega tega preveč. Kako bodo podjetja vse to zmogla? Bo to preveč administriranja za njih, že zdaj so obremenjena z raznimi poročili?

Ana Struna Bregar:
Dejstvo je, da včasih tudi ni bilo finančnega poročanja, zdaj pa je. In dejstvo je, da samo finančna uspešnost podjetja ne bo več kazalnik poslovne uspešnosti. Ne boš več mogel črpati naravnih virov, ne da bi zato plačal. Ne boš mogel brez plačila izpuščati emisij v zrak. Družba je vse bolj ozaveščena in imamo pravico do zdravega okolja in spoštljivega dela. Imamo primere podjetij, ki so šla skozi green star in so bila prvo leto pod pritiskom, kako aktivirati ekipo za zbiranje podatkov, kje podatke najti in kdo je za njih odgovoren. Vidimo, da na koncu vsi ugotovijo, da vse te podatke imajo, in so zadovoljni, da so jih končno dali na eno mesto. Podjetja, ki so šla skozi certifikat že drugič, so poročala, da so drugi vprašalnik rešila v enem tednu, saj je vsak že vedel, kaj mora oddati.

TFL Glasnik:
To je bilo moje naslednje vprašanje – vsi ti podatki obstajajo, samo ozavestiti jih je treba, kajne?

Ana Struna Bregar:
Recimo, da imamo podatke za izračun ogljičnega odtisa na računih za energente. Ti podatki nam veliko povedo o naših stroških za energijo in predvsem o potencialih za prihranke.

TFL Glasnik:
Lahko z vprašalnikom green star podjetjem pomagate, da se lažje znajdejo pri poročanju o trajnostnem poslovanju?

Ana Struna Bregar:
Tu bi dodala, da se ne smemo bati trajnostnega poročanja. Podatkov ne smemo gledati le kot breme, o katerem moraš nekomu poročati. Če te podatke razumemo, lahko na podlagi njih ustvarjamo bodisi prihranke bodisi prihodke ali pa celo spodbujamo inoviranje. Trajnostne zahteve bodo vplivale na številne poslovne modele. Marsikatere tehnologije bodo zaradi zahtev po trajnosti zastarele. Podnebna oziroma trajnostna revolucija bo imela na poslovanje večji vpliv, kot ga je imela digitalna revolucija. Za velikane, kot so Kodak in Nokia, si nikoli nismo mislili, da bodo izpadli iz trga. A ker se niso prilagodili digitalizaciji, jih danes ni več. To se lahko zgodi z marsikaterim podjetjem, ki se ne bo odzvalo na zahteve po trajnostnem poslovanju. Ogromno tehnologije bo zaradi novih pritiskov po energetski učinkovitosti in krožnem gospodarstvu kmalu zastarele. Cedeje so zamenjale podatkovne spletne platforme, klasične telefone so zamenjali pametni telefoni, velike ekrane elcedeji. Vsi, ki so vlagali v tehnologijo za proizvodnjo produktov, ki so danes zastareli, imajo gotovo težave z nasedlimi sredstvi. In tukaj je ključni razmislek, da morajo podjetja na podlagi lastnih podatkov in globalnih trendov razmišljati, kako bodo naredila svoje poslovne modele konkurenčne in odporne proti prihodnosti.

TFL Glasnik:
Za konec morda še čisto praktični napotek bralcem. Recimo, da vas kontaktira neko malo ali srednje podjetje, češ, mi bi s pomočjo vašega certifikata pogledali, kako lahko uredimo te naše podatke, da bomo pripravljeni na trajnostno poslovanje. Vi jim potem poveste, koliko ta storitev stane in kako poteka ta postopek.

Ana Struna Bregar:
Imamo dva paketa certifikata green star. Cena za podjetja, ki imajo promet nad pet milijonov evrov, je dva tisoč evrov, za podjetja, ki imajo promet pod milijonom evrov, pa je tisoč evrov. Tisoč petsto evrov stane še poglobljeno poročilo s priporočili. S podjetji, ki se odločijo za proces certificiranja, sklenemo pogodbo in opravimo videoklic, kjer jim razložimo vse podrobnosti procesa. Nato dobijo spletni dostop do vprašalnika, ki ga sestavlja 150 vprašanj. Sprašujemo jih po kvalitativnih in kvantitativnih podatkih, pri čemer gre za samooceno podjetja. Ko podjetja oddajo vprašalnik, izvedemo validacijski klic, če morda opazimo kakšna neskladja, in jih prosimo za določena dokazila. Ko nam pošljejo ves material, izračunamo točke, pri čemer upoštevamo tudi sektorske uteži in obvezna vprašanja za višje ocene. Na koncu izstavimo certifikat. Podjetja lahko prejmejo certifikat že med letom, na koncu leta pa je slavnostna podelitev na konferenci trajnostnega menedžmenta. Podjetja glede na velikost potrebujejo od enega do štiri tedne za zbiranje podatkov. Tista podjetja, ki so šla v proces certificiranja drugič, so poročala, da so v drugo potrebovala veliko manj časa, saj so imela že postavljeno strukturo zbiranja podatkov. Zelo pa nas je razveselilo, ko so podjetja poročala, da jim je green star pomagal pri pripravi trajnostnih poročil, da so oddelki začeli med seboj sodelovati. Prav tako so poročali, da so na svoje podatke, za katere se niso niti zavedali, da jih imajo, začeli gledati drugače, kot na priložnost, oziroma so jih začeli uporabljati za zmanjševanje različnih tveganj.

TFL Glasnik:
Ali je certifikat green star mednarodno uveljavljen, ali koristi podjetjem na mednarodnem trgu, ki morajo dokazovati, da poslujejo trajnostno?

Ana Struna Bregar:
Nagrada evropske komisije, ki smo jo prejeli, potrjuje mednarodno težo našega certifikata. Naj omenim, da so vse mednarodne ESG-ocene prostovoljne. Danes obstaja več kot 600 ESG-ocen na trgu. ESG-ocene niso obvezni standardi poslovanja, kot so denimo ISO-standardi. Dodatno potrditev o kakovosti našega certifikata nam dajejo komentarji in priznanja velikih podjetij, ki na svojih portalih in trajnostnih poročilih izpostavljajo, da so dobili certifikat green star. Korporacija s sedežem v Sloveniji je v naše zadovoljstvo dejala, da je naš certifikat primerljiv z mednarodnim oziroma je naš celo boljše strukturiran.

TFL Glasnik:
Pomeni, da je Slovenija zelo lepo pripravljena s pomočnikom oziroma orodjem green star. Za vsako podjetje in ne glede na velikost. In ni preveč administracije.

Ana Struna Bregar:
Res zaznamo anksioznost pred zelenim trajnostnim pritiskom. Zato želimo podjetjem pokazati, da je strah odveč. Da morajo začeti korak za korakom. O zaupanju v green star govori to, da je do zdaj šlo v proces certificiranja že 52 podjetij, od tega štiri banke, naši največji trgovci, skratka podjetja iz petnajstih sektorjev.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Ana Struna Bregar:
Da moramo biti bolj pogumni, ker smo dobri, vendar smo lahko še boljši. Nujno moramo prevzeti odgovornost za svoje poslovanje do okolja in družbe. Prepričana sem, da imamo številna znanja, ki jih moramo obuditi in iz trajnostnih poslovnih zgodb narediti nacionalno prepoznavnost.