TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Dejanja preganjanja, ki jih je navedel tožnik, niso dejanja iz prve alinee prvega odstavka 26. člena ZMZ. Niso bila ne dovolj resne narave in ne dovolj ponavljajoča: tožnik je v prošnji navajal nekonkretizirane pritiske obveščevalne službe; indirektno so ga diskreditirali pri naslednjem delodajalcu; ves čas je bil pod pritiskom in mobingom; nenehnih zasliševanj se je naveličal; na osebnem razgovoru je dodal, da je ob odhodu iz vojaške službe moral podpisati več dokumentov, vzeli pa so mu tudi prstne odtise ter da sumi, da je naslednjo službo, v zdravstvenem domu, po treh letih dela izgubil zaradi pritiskov prejšnjega delodajalca; ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic, ne gre pa tudi za preganjanje iz razlogov pripadnosti določeni rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Navedbe o tem, kakšnemu ravnanju oziroma kazni bi bil izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, ob podaji prošnje ter kasneje na osebnem razgovoru, so neskladne, to pa po presoji sodišča jemlje verodostojnost. O tem, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil v izvorno državo, je bil tožnik izrecno vprašan tako ob podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, in tega v tožbi niti ne trdi drugače. Tožnik pa razlogov za vložitev svoje prošnje tudi ni utemeljil s kakšno dokumentacijo, saj v določenem roku in brez opravičila ni predložil nobenega dokumenta.

Brez podlage tožnik trdi, da je prošnjo za mednarodno zaščito oddal takoj, kot je bilo to mogoče, ob tem, ko ne navede utemeljenega razloga za to, da prošnje pred 16. 2. 2016, ko jo je podal v Sloveniji, ni oddal v drugi varni državi, skozi katero je potoval, niti, zakaj je ni podal, ko je bil prvič identificiran v Sloveniji.