TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prve in druge tožene stranke se ugodi in vmesna sodba sodišča prve spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, ki glasi:

" Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolži tožeči stranki plačati 23,090.451,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 do plačila, se

zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške postopka v znesku 213.354,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki stroške postopka v znesku 213.725,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 213.312,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 144.081,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tretjemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 213.251,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti četrtemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 212.967,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti petemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 143.883,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti šestemu stranskemu intervenientu stroške postopka v znesku 143.883,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka postopka v znesku 211.202,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 161.370,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.170,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.348,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tretjemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.359,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti četrtemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.359,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti petemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.170,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti šestemu stranskemu intervenientu stroške pritožbenega postopka v znesku 161.170,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Kakorkoli že imenujemo sporne naložbe, ali obnove naložb ali nove naložbe, je dejstvo, mimo katerega enostavno ni mogoče, da se je nov kredit (izjema je delno naložba, odobrena družbi S. g. d.o.o. - v stečaju) črpal za poplačilo prejšnjega - banka je odobrila novo izpostavljenost zaradi poplačila prejšnje, ali nasprotno, prejšnja izpostavljenost je prenehala zaradi odobritve nove.

Spregledalo določbo 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ, ki ureja kreditno pogodbo in s katero se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, za neki namen ali brez določenega namena, slednji pa se zavezuje banki plačevati dogovorjene obresti, dobljeni znesek denarja pa vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. Dejstvo je, da banka ni izpolnila svoje osnovne obveznosti po kreditni pogodbi (uporabniku kredita ni dala na voljo določenega zneska denarnih sredstev).

Toženca sta bila kot člana uprave v skladu z določbo 173. člena ZBan-1 v okviru odgovornosti, da banka posluje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji, odgovorna za jasno razmejitev pristojnosti in nalog v banki in z njo povezane odgovornosti. V okviru tega je (bila) pri tožnici bančna storitev odobravanja naložb (vertikalno) prenesena na nižje ravni odločanja, med drugim tudi na Kreditni odbor banke (v nadaljevanju KOB).

To seveda uprave ne odvezuje vsakršne odgovornosti, na njej še vedno ostane dolžnost nadziranja.

Je pa bistveno, da je bil KOB (druga toženka je bila po funkciji predsednica KOB, prvi toženec pa njen namestnik) tisti, ki je samostojno, z večino glasov (prisotnost enega od tožencev je bila pogoj za sklepčnost KOB, a je bil njun glas enakovreden ostalim, odločal o predlogih za naložbe komitentom banke, ki so v njegovi pristojnosti.

Tisti, ki odloča, pa mora (na lastno odgovornost) preizkusiti pravilnost podlag za sprejeto odločitev (četrti odstavek 177. člena ZBan-11). Takšno je primerjalno gledano tudi stališče nemške sodne prakse.

Odločitev, ali naložbo odobriti ali ne, je prognostična odločitev, kot takšna pa tipična poslovna (podjetniška) odločitev. Tistemu, ki o tem odloča, je dopuščena zavestna izbira med dvema ali več alternativami, ki so dejansko mogoče in tudi pravno dopustne.

Čeprav se pravilo podjetniške presoje v okviru korporacijske odgovornosti nanaša na upravo, sodišče druge stopnje ne vidi nobenega tehtnega razloga, da se tudi presoja razumnosti odločitve KOB-a (organa uprave1, v katerem sta sodelovala in soodločala toženca) v zvezi s posameznim kreditnim poslom, predvsem v zvezi s priporočenimi kriteriji zavarovanja (Navodila za zavarovanje naložb, Priporočeni kriteriji zavarovanja glede na vrsto zavarovanja) ne bi presojala ob upoštevanju tega pravila (takšno stališče je v enem od omenjenih delovnih sporov zavzelo že VS RS, in sicer v odločbi VIII Ips 301/2016 z dne 6. 6. 20173). Presoditi je torej treba, ali je smel KOB pri vsaki od naložb razumno domnevati, da na podlagi primernih informacij ravna v najboljšem interesu banke.