TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožnik in upnica A. A. sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Roki, ki jih zakon predvideva za stranke, ne glede na to, ali je dolžina predpisana v zakonu ali je določitev dolžine prepuščena sodišču, so praviloma prekluzivni, sodni roki pa so podaljšljivi. Določba četrtega odstavka 202. člena ZIZ, ki predpisuje, da ravna sodišče, kot da terjatev ni sporna, če se pravda ne začne v določenem roku, potrjuje stališče, da je rok prekluziven v zvezi z odložitvijo odločitve o poplačilu iz kupnine tistih upnikov, katerih terjatve so sporne. Prekluziven pa ni glede pravice upnika, ki izpodbija terjatev, da tudi po koncu postopka začne pravdo zoper tistega, čigar terjatev izpodbija.

Pritožnik v 30 dneh od prejema sklepa, s katerim je bil napoten na pravdo, ni začel pravde v zvezi z obstojem terjatve upnice A. A., česar v pritožbi niti ne izpodbija, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in na podlagi četrtega odstavka 202. člena ZIZ izdalo izpodbijani sklep.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa, češ da je vloga A. A. z dne 2. 11. 2017 nepotrebna za postopek, če je sodišče štelo, da je njena terjatev nesporna. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo izpodbijani sklep na podlagi domneve nespornosti terjatve, ker pritožnik ni začel pravde v določenem roku, ne pa zato, ker bi v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sámo presodilo, da odločitev ni odvisna od spornih dejstev. Spornost dejstev je bila na podlagi trditev obeh upnikov ugotovljena v postopku pred izdajo sklepa, v katerem je bilo nato odločeno o napotitvi na pravdo.