TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega J. J. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora kot strošek postopka s pritožbo plačati sodno takso v višini 210,00 EUR.

Z obravnavanim dogodkom je obdolženi z lopato poravnaval kup kamenja. S tem se oškodovanka ni strinjala, zato je med njima najprej prišlo do verbalnega konflikta, nato pa je obdolženi v njeni smeri metal kamenje, kar mu je oškodovanka skušala preprečiti in ga pri tem tudi fotografirala. V teh okoliščinah je nastal sporni posnetek konflikta, pred tem pa še posnetek obdolženca, na katerem ta poravnava kamenje s kupa. Glede na takšno dejansko stanje obdolženi na dvorišču, ki so ga vsi uporabljali, in v konfliktu z oškodovanko, ki ga je obenem fotografirala s telefonom, ni mogel pričakovati popolne zasebnosti, poleg tega pa je oškodovanka snemala (so)lastnino družinskih članov in tudi svojo mater. Zato ne drži, da bi posnetek nastal s kršitvijo obdolženčevih ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, to je pravice do zasebnosti, in zato ne pomeni nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, katerega uporaba v postopku bi pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V obravnavani zadevi obdolžencu, sicer v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, očitajo drugačna ravnanja kot v predhodnem postopku o prekršku. Iz izreka sodbe Okrajnega sodišča v Kopru ZSV 340132/2016 z dne 22. 3. 2018 namreč izhaja, da je obdolženec z lopato zamahnil po telefonu oškodovanke, ko mu je ta hotela preprečiti umikanje grušča na dvorišču, nato pa s fizično silo krenil proti njej, jo prijel za vrat in potisnil proti drevesom. Iz izreka izpodbijane sodbe (in očitka po obravnavani obtožbi) pa izhaja, da je oškodovanko z lopato udaril v telo in ji s tem povzročil opisano udarnino, zaradi katere je bila v nadaljevanju v bolniškem staležu. Ker na podlagi takšnih opisov ni mogoče sklepati, da bi šlo v obeh primerih za isti udarec, je neutemeljena pritožbena trditev, da sta opisa bistveno enaka oziroma da iz njiju izhaja bistveno enako ravnanje obdolženca.