TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornice obtoženega M. Š. se ugodi in izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tudi glede obtoženega J. P. spremeni tako, da se zoper obtožena J. P. in M. Š. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da sta

J. P. kot direktor družbe I. d.o.o. in M. Š. kot direktor družbe I. d.o.o. skladno z njihovim predhodnim dogovorom z R. G., da bosta izstavljala račune za storitve, ki dejansko niso bile opravljene, da bi prikrili pravo naravo gibanja oziroma razpolaganja in s tem izvor denarja oziroma premoženja, pa bi morala in mogla vedeti, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem pod točko I izpodbijane sodbe,

J. P. v Murski Soboti v dneh 30.3.2009 račune št. 1, 14.5.2009 račun št. 2, 3.6.2009 račun št.3 in 9.6.2009 račun št. 4 v imenu INOKS d.o.o. naročil izstaviti oz. je izstavil in podpisal poslovne listine, ki jih družba mora voditi na podlagi 81. člena ZDDV z lažnimi podatki, tj. za material in storitve – izdelavo mejnih znamenj iz inox materiala, izdelavo poligonskih točk iz inox materiala, ki dejansko niso bile opravljene, pri čimer so računi podlaga za davčni nadzor na podlagi 31. in 39. člena Zakona o davčnem postopku, zato, da bi I. d.o.o. prikril pravo naravo razpolaganja z denarjem iz točke III/2 izpodbijane sodbe, tj. prejeta plačila za izdelavo in montažo ograje in nadstreška iz inox na stanovanjski hiši R. Č. na v P., s čimer je s pranjem denarja skupaj z G. prikril izvor tega premoženja,

M. Š. v K. na podlagi naročilnice I. G. d.o.o. št. 4/2008 z dne 24.12.2008 v zvezi s katero je vedel, da tam navedena dela zakoličbe v zvezi z izstavljenim računom št. 120/2008 ne bodo opravljena, dne 24.12.2008 naročil M. D. izstaviti račun št. 130/2008/G za storitve navedene pod točko III/4 izpodbijane sodbe, ki dejansko niso oz. ne bodo opravljene, s čimer je naročil izstaviti poslovno listino, ki jo družba mora voditi na podlagi 81. člena ZDDV z lažnimi podatki, pri čimer so računi podlaga za davčni nadzor po 31. in 39. členu Zakona o davčnem postopku zato, da bi prikril pravo naravo razpolaganja z denarjem iz točke III/4, tj. prejetim plačilom za opravljena gradbena dela na stanovanjski hiši P. v R., s čimer je s pranjem prikril izvor tega dela premoženja,

s čimer sta s pranjem prikrila protipraven izvor J. P. 31.059,05 EUR denarja oz. premoženja in M. Š. 33.000,00 EUR denarja oz. premoženja,

s čimer naj bi vsak storila kaznivo dejanje pranja denarja po prvem v zvezi s petim odstavkom 245. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, proračun.

III. Pritožbam obtoženega R. Č. in M. P. ter njunih zagovornikov ter zagovornika obtoženega R. G. se ugodi in izpodbijana sodba glede teh obtožencev razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Če pa se očita previsoko dogovorjeno plačilo, potem je ocena ustreznosti odvisna predvsem od objektivnih in realnih meril vsakega konkretnega primera. Razumljivo pa je, da so tudi v primeru že izoblikovanih meril možna odstopanja navzgor ali navzdol, ki so pogojena tudi z razmerami na trgu, oziroma drugimi okoliščinami, pa zaradi tega pogodbenim strankam še ni moč očitati fraudoloznega ravnanja. Kadar so cene za opravljanje storitev določene bodisi s tarifami, ceniki ali pravilniki, to pomeni le, da je izvajalec storitve upravičen do plačila, kot je predpisano, ne pa tudi, da se pogodbeni stranki ne moreta dogovoriti drugače, to je za višjo ali nižjo ceno. Kritična so zato lahko le tista odstopanja, ki so tako izrazita, da že sama zase vzbujajo dvom v poslovno poštenost pogodbenih strank in ki morajo imeti, kot že rečeno, primerljivo podlago v objektivnih kriterijih.

Ker sodišče prve stopnje kriterijev, na podlagi katerih obtožba zatrjuje previsoko dogovorjena plačila za storitve, v izpodbijani sodbi argumentirano ni sprejelo kot prepričljivih, je na strani tožilstva, da v nadaljevanju postopka, kolikor vztraja pri svojih navedbah, predlaga ustrezne dokaze. Načelo iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP namreč ni dopustno tolmačiti na način, da bi sodišče o pasivnosti strank samo, po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, ki bi lahko bili v škodo obtožencu.