TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2674/2011 z dne 22. 2. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

Iz človekovih pravic do varnosti in telesne celovitosti iz 34. in 35. člena Ustave med drugim izhaja, da mora država zagotoviti hitro, skrbno, učinkovito in strokovno preiskavo, pregon in sojenje zaradi kaznivih dejanj zoper osebo, telo in zdravje posameznika. Pomanjkljivosti v preiskavi domnevnega kaznivega dejanja, ki spodkopljejo možnosti države, da ugotovi vzrok (smrti ali druge) škodljive osebne posledice oziroma storilca, ne ogrožajo le cilja preiskave same, temveč tudi zaupanje javnosti v delovanje pravne države. Le odločen, hiter in profesionalen odziv organov pregona bo odstranil videz, da oblast tolerira ali celo podpira nezakonito ravnanje, kar je v očitnem nasprotju s pojmovanjem pravne države. Pozitivne dolžnosti države na tem področju njenega delovanja se stopnjujejo skladno s pomenom prizadete kazenskopravno zavarovane vrednote žrtve kaznivega dejanja. Vsebinska merila, ki oblikujejo standard dela državnih organov na tem področju, so v primerih, ko gre za preiskovanje kaznivih dejanj, ki resno posegajo v telesno integriteto in varnost posameznika, zajamčena s 34. in 35. členom Ustave. Opustitve dolžnosti države na področju preiskave kaznivih dejanj lahko pomenijo kršitev postopkovnega vidika človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Če vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je po Ustavi to varstvo ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino. To pomeni, da iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami. Ravnanje preiskovalnih organov, ki, upoštevaje vse okoliščine primera, ustvarja videz njihove nesposobnosti in nekompetentnosti, ni skladno z zahtevanim merilom ravnanja dobrega preiskovalca. Drugačno stališče izpodbijane sodbe pomeni kršitev pritožnikovih pravic, ki mu jih zagotavlja Ustava v 34. in 35. členu, opisano postopanje državnih organov pa je zaradi izpostavljenih okoliščin kumuliralo tudi v protipravno celoto, ki utemeljuje protipravno ravnanje in s tem eno izmed predpostavk pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave.