TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1939/2019 z dne 12. 5. 2020 in II. točka izreka delne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1494/2018 z dne 19. 2. 2019 se razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.   Nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pravici pritožnice do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe. Tudi iz obrazložitve pritožbenega sodišča ni mogoče razbrati, zakaj je ključni pomen za ugotovitev, da pogodbeni pogoj v obravnavanem primeru ni nepošten, pripisalo odsotnosti ponazoritve materializacije valutnega tveganja. Slednjega je namreč izhodiščno že umestilo v kreditno pogodbo z ugotovitvijo, da je valutno tveganje nosila izključno pritožnica. Če se glede na sprejeto izhodišče pritožbenega sodišča neravnotežje presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe in z vidika pogodbenega položaja pogodbenih strank, ostane ključni pomen odsotnosti ponazoritve razvoja tega tveganja za odločitev nepojasnjen. To še toliko bolj velja v primeru, ko je po stališču pritožbenega sodišča tveganje pogodbeno nosila zgolj pritožnica in iz obrazložitve pritožbenega sodišča ni mogoče razbrati pomena neizpolnjene pojasnilne dolžnosti za presojo (ne)poštenosti po (alternativnih) zakonskih kriterijih. Pritožnica, ki je sicer že v tožbi navedla posledice materializacije valutnega tveganja za njeno anuiteto in višino glavnice, po presoji Ustavnega sodišča niti iz obrazložitve drugostopenjske sodbe ne more razbrati, zakaj je bil njen zahtevek zavrnjen. Zato je po presoji Ustavnega sodišča tudi pritožbeno sodišče kršilo pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.