TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ne Zakon o javnem naročanju v verziji, ki je vključevala novelo ZJN-2A in ki je veljal v času objave javnega razpisa ter sklenitve zadevne pogodbe o oddaji javnega naročila, ne na njegovi podlagi sprejeta Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, nista uvedla neposrednih obveznih plačil podizvajalcem mimo pogojev iz 631. člena OZ, ki sicer pomeni izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki.

Trditveno in dokazno breme glede vseh pogojev je na tožeči stranki kot podizvajalki. Ti pogoji v obravnavanem primeru niso kumulativno izpolnjeni, saj tožena stranka v času, ko je tožeča stranka od nje zahtevala plačilo zadevnih del, glavnemu izvajalcu ni več dolgovala ničesar.

Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je tožena stranka za neplačila glavnega izvajalca vedela že pred zadnjim plačilom, saj naj bi se na tedenskih sestankih, na katerih je bil prisoten tudi predstavnik tožene stranke, podizvajalci pritoževali zaradi neplačil glavnega izvajalca, vendar pa navedeno po presoji pritožbenega sodišča nikakor ne more predstavljati konkretnega zahtevka tožeče stranke na podlagi 631. člena OZ.

Glede na to, da sta tožena stranka in glavni izvajalec v pogodbo o oddaji javnega naročila z dne 17.11.2009 vključili uporabo pravil o javnem naročanju ter pravil OZ, tudi zadevna pogodba ne more določati neposrednih obveznih plačil podizvajalcu mimo pogojev iz 631. člena OZ.

Zahtevek po 631. členu OZ ima pravno naravo zakonite cesije.