TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev primerno obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih tako, da jo je moč preizkusiti. Res se ni posebej izjasnjevalo o vsebini odločb na katere se je kot na ustaljeno sodno prakso sklicevala tožeča stranka, je pa razumno pojasnilo zakaj v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev materialnopravne določbe na katere se je sklicevala tožeča stranka v zvezi z navedenimi odločbami. Pri tem ni spregledati, da omenjene določbe ne obravnavajo identičnega dejanskega stanja in glede na obravnavani primer ne pomenijo za odločitev relevantne ustaljene oziroma enotne sodne prakse, kot to zmotno navaja tožeča stranka. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da tudi v primeru enotne sodne prakse, ko je ta oblikovana s strani VS RS, nižja sodišča na to niso absolutno vezana in imajo pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, če za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Samovolje oziroma arbitrarnosti odločitve v obravnavanem primeru pa ni moč zaslediti.

Pisna oblika najemne pogodbe za poslovni prostor je bila predpisana v interesu strank in ne zaradi varovanja javnega interesa, zato ne pride v poštev določilo prvega odstavka 56. člena OZ o ničnosti pogodbe, ampak je treba upoštevati določilo 58. člena OZ o veljavnosti pogodbe kljub pomanjkanju obličnosti, če je bila pogodba izpolnjena, kar nedvomno smiselno velja tudi za spremembe posameznega pogodbenega določila kot je v obravnavanem primeru sprememba višine dogovorjene najemnine.