TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kaznivo dejanje zatajitve lahko preraste v hujšo obliko tega
kaznivega dejanja po 5. odst. 169. čl. KZS le na podlagi storjene
temeljne oblike kaznivega dejanja po 1. odst. 169. čl. KZS, ne pa
tudi v zvezi s posebno obliko zatajitve po 2. odst. 169. čl. KZS.

Obsojenka, ki si je prilastila najdene listine in tujo valuto v
vrednosti več kot 30.000 din, je bila s pravnomočno sodbo obsojena za
kvalificiran primer kaznivega dejanja zatajitve po 5. odst. v zv. 2.
odst. 169. čl. KZS. Na zahtevo javnega tožilca SRS za varstvo
zakonitosti je vrhovno sodišče SRS s sodbo v tem delu pravnomočno
sodbo spremenilo tako, da je dejanje obsojenke pavno opredelilo kot
kaznivo dejanje zatajitve po 2. odst. 169. čl. KZS. V obrazložitvi
sodbe VSS je navedeno:
'Po stališču napadene pravnomočne sodbe naj bi se kvalificirani
primer zatajitve iz 5. odst. 169. čl. KZS nanašal ne le na temeljno
kaznivo dejanje in 1. odst. tega člena, marveč tudi na kaznivo
dejanje iz 2. odst. tega člena. Takemu pravnemu stlaišču ni moč
pritrditi. Vložena zahteva pravilno meni, da gre pri kaznivem dejanju
iz 2. odst. 169. čl. KZS za t.im. 'delictum sui generis' se pravi za
takšno posebno obliko inkriminiranega dejanja, ki je izločena iz
temeljnega kaznivega dejanja in se tudi ne vključuje med
kvalificirane ali priviligirane primere. Iz enakih strogih
predpisanih kazni v 2. in 3. odst. citiranega člena KZS se vidi, da
gre pri določbi iz 3. odst. za priviligiran primer zatajitve res samo
v razmerju do temeljne oblike tega kaznivega dejanja iz 1. odst.
istega člena. Že zato, ker je posebna oblika kaznivega dejanja iz 2.
odst. citiranega člena izključena iz priviligiranega primera, je moč
zaključiti, da ta posebna oblika tudi v kvalificiranih primer ne more
biti zajeta.
Po 2. odst. 169. čl. KZS se kot kaznivo dejanje zatajitve šteje
protipravna prilastitev najdene ali po naključju pridobljene tuje
premične stvari. V primerjavi s temeljno obliko zatajitve, ki se po
določbi 1. odst. 169. čl. KZS stori s protipravno prilastitvijo
zaupane tuje premične stvari, je prej označeno posebno obliko glede
na intenziteto napada na kazenskopravno zavarovana družbena razmerja
treba ovrednotiti kot občutno manj pomembno. Tak manjši pomen je
jasno razviden že iz večje predpisane kazni zapora do treh let za
kaznivo dejanje iz 1. odst. citiranega člena in iz manjše predpisane
kazni zapora do enega leta ali denarne kazni za kaznivo dejanje iz 2.
odst. citiranega člena. KZS, ki je začel veljati s 1.7.1977, je v 2.
odst. 169. člena brez kakršnihkoli bistvenih sprememb, zlasti pa brez
sprememb v predpisani kazni, prevzel inkriminacijo iz 4. odst. 254.
člena prej veljavnega KZ. Iz takšne razporeditve posameznih določb v
odstavku 254. člena prej veljavnega KZ, da so bile določbe o kaznivem
dejanju zatajitve, ki se stori s prilastitvijo zaupane tuje premične
stvari, ter določbe o vseh kvalificiranih primerih tega kaznivega
dejanja navedene v 1. do 3. odstavku, določba o posebni obliki
kaznivega dejanja, ki se stori s prilastitvijo najdene ali po
naključju pridobljene tuje premične stvari, pa je bila navedena šele
v 4. odst., je bilo tudi jasno razvidno, da večja vrednost
protipravno prilaščenih stvari in druge kvalifikatorne okoliščine ne
zmorejo povzročiti, da bi posebna oblika kaznivega dejanja lahko
prerasla v kvalificirani primer. Takšna sprememba v KZS, da je
določba o posebni obliki kaznivega dejanja iz 2. odstavka navedena
takoj za določbo o temeljni obliki kaznivega dejanja iz 1. odstavka
ter še pred določbami o priviligiranem in o kvalificiranih primerih
iz 3. do 6. odst. 169. člena, sama po sebi ni tolikanj dalekosežna,
da bi bilo dovoljeno uporabiti določbe o kvalificiranih primerih
kaznivega dejanja tudi pri posebni obliki kaznivega dejanja. Ko torej
napadena sodba na podlagi dejanskih ugotovitev, da si je obsojenka
prilastila najdeno premično stvar v vrednosti več kot 30.000 din,
opredeljuje tako dejanje kot kvalificiran primer po 5. odst. v zv. s
2. odst. 169. čl. KZS, je s tem izražena oobčutna postrožitev glede
na prej veljavne določbe kazenskega zakona, česa takega pa ob
spremembi kazenske zakonodaje in tudi kasneje niso narekovali
nikakršni kriminalno politični ali kakšni drugi sprejemljivi
vsebinski razlogi. Zahteva javnega tožilca SRS potemtakem utemeljena
uveljavlja, da bi bilo treba dejanje obsojenke iz tč. X/1 izreka
napadene pravnomočne sodbe pravilna pravno opredeliti samo kot
kaznivo dejanje zatajitve po 2. odst. 169. čl. KZS'.