TFL Vsebine / TFLGlasnik

V zadnjih mesecih smo lahko priča sistemskim, a nenadnim spremembam na področju socialnega prava.* Vlada kot osrednja predlagateljica in Državni zbor, ki takrat, kadar izvršuje načelo socialne države, sicer uživa široko polje proste presoje, v svoji normodajni vnemi žal pozabljata na pomembne določbe domačega ter tudi mednarodnega prava in prava EU. S tem dajeta vtis, da ju pri normodajnih aktivnostih vodi predvsem želja zadostiti interesom izbranih ožjih družbenih skupin.

Aprila letos je tako bil razglašen Zakon o dopolnitvi Zakona o urejanju trga dela (ZUTD-F),[1] ki je najvišji znesek denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (v nadaljevanju: DNPB) za obmejne delavce, zaposlene v drugi državi članici (v nadaljevanju: DČ) EU, EGP ali v Švici, dvignil iz 892,50 evra na 1.785 evra. Za obmejne delavce v primeru brezposelnosti po pravu EU namreč velja pristojnost DČ stalnega prebivališča in ne DČ zadnje zaposlitve, zaradi česar slednja – namesto da bi DNPB izplačevala po svojih nacionalnih pravilih – le povrača običajno nižje stroške DNPB, izplačanega po pravilih pristojne DČ. Sprememba, ki jo je predlagal Sindikat slovenskih delavcev migrantov in je tako v celoti prilagojena položaju v Sloveniji prebivajočih obmejnih delavcev, zaposlenih v Avstriji, pomeni kršitev načela enake obravnave in kršitev prava EU. Slovenija lahko tako pričakuje celo sprožitev postopka pred Evropsko komisijo ali Sodiščem Evropske unije. Neupravičena neenaka obravnava po slovenskem pravu izhaja iz dejstva, da lahko za »domače« in obmejne delavce ob enakem dejstvu brezposelnosti, ob enakem dohodku in ob enakem obdobju zavarovanja ob izključni uporabi slovenskega prava velja različna gornja omejitev DNPB. Kršitev prava EU je zvezana z zlorabo sicer strokovno spornih pravil Uredbe (ES) št. 883/2004[2] in Uredbe (ES) št. 987/2009[3] o pristojnosti in o povračanju stroškov DNPB. Uredbi splošno izhajata iz položaja enake obravnave, v katerem je dejstva ali dogodke, ki nastanejo v drugi DČ, v pristojni DČ treba upoštevati, kakor da bi ti nastali na njenem ozemlju. ZUTD z različnimi pravili za domače in obmejne delavce odstopa od te temeljne premise pravil o koordinaciji sistemov socialne varnosti.[4] Načelo enakosti in pravila prava EU bi bila spoštovana, če bi zakonodajalec npr. ob dvigu prispevne stopnje dvignil splošno omejitev DNPB.

Že konec lanskega leta je zakonodajalec z Zakonom o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE)[5] z interventno (!) zakonodajo spremenil sistemske določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).[6] Kljub splošni možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (PoZ) iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti – prav zato ureditev pomeni neupravičeno neenako obravnavo na podlagi starosti – je ta uvedel možnost enostranske, vsebinsko neutemeljene odpovedi PoZ delavcu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sprememba, ki pomeni kršitev mednarodnega prava[7] in ki lahko pravico do starostne pokojnine mimo strateškega cilja stabilnosti prvega pokojninskega stebra preobraža v de facto obveznost upokojitve, je že bila podvržena presoji ustavnega sodišča.[8] Poenostavljeno: če je legitimni cilj ureditve obstoj delodajalca, naj velja poslovni razlog. Če je legitimni cilj ureditve zaposlovanje mlajših, naj sporni odpovedi PoZ nujno sledi obvezna zaposlitev mlajšega delavca. V luči odsotnosti primernega zasledovanja legitimnega cilja in v luči odsotnosti stvarno upravičenih, nearbitrarnih razlogov za različno obravnavo, lahko pričakujemo le razveljavitev zdaj zadržane spremembe. Razveljavitev lahko izhaja tudi iz dejstva popolne izvotlitve zasebne avtonomije starejšega delavca, ki lahko vsak čas brez utemeljenega razloga pričakuje odpoved PoZ. Drugače, mimo določb o odpovednem roku, je ta v svojem pravnem in dejanskem položaju trajno prepuščen izključni volji delodajalca.

Zadnja sprememba se nanaša na nedavno predlagani Zakon o debirokratizaciji (ZDeb),[9] ki v 40. členu spreminja določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV).[10] ZDeb, zakon z drugega področja pravnega urejanja (!), uvaja t. i. socialno kapico ali najvišjo osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost, ki znaša 6.000 evrov bruto. Nad tako določenim zneskom plače ali dohodka iz dejavnosti se bo obračunaval le davek na dohodek. Ena najpomembnejših sprememb ureditve slovenskega sistema socialnih zavarovanj, ki prinaša odločilne javno-finančne posledice, spreminja razmerja med vlado in zakonodajalcem ter avtonomnimi nosilci socialnih zavarovanj, se obrača zoper načelo vertikalne solidarnosti in tako kot sprememba ZDR-1 pretresa nekatere strateške cilje socialne politike, je bila, sicer kot ukrep politike zaposlovanja, sprejeta v izključno korist najbolje plačanih delavcev in njihovih delodajalcev. Še več, sprejeta je bila na rovaš pretežnega dela članov zavarovalnih skupnosti obveznih socialnih zavarovanj, ki se bodo v luči omejitve prispevno zbranih sredstev lahko soočali z omejevanjem socialnih pravic. Vsako omejevanje institutov javne dohodkovne varnosti, ki lahko prerase v izvotlitev ustavne človekove pravice do socialne varnosti in z njo povezanih človekovih pravic, posredno krepi pomen zasebnih zavarovanj. V izogib temu položaju bo državni proračun moral začeti sistemsko in v višjih deležih sofinancirati vse veje socialnih zavarovanj.

Številnim rokohitrskim spremembam navkljub pa predlagatelj in zakonodajalec že skoraj eno leto zamujata s spremembo Zakona o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmIS). Z njo bi do konca junija 2020 Slovenija, ki ji zdaj grozi denarna kazen zaradi neprenosa, morala prenesti določbe Direktive (EU) št. 2018/957 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev.[11] Zdi se, da sta vlada in Državni zbor z »uravnoteževanjem« socialne ali družbene dohodkovne varnosti z zasebno in z neupravičeno fleksibilizacijo delovnopravne ureditve zaposlena do te mere, da sta v luči neprimernih, sistematično in sistemsko neskladnih, mestoma pa protiustavnih sprememb področne zakonodaje pozabila na že dolgo zahtevan prenos Direktive. Dejstvo le toliko jasneje kaže na močno interesno obarvanost ukrepov normodajalca, ki ga ne zaustavi niti misel na kršitev ustave ali prava EU.

 

---

* Pričujoče besedilo je povzetek daljšega prispevka Luka Mišič: Socialnopravna vročica slovenskega zakonodajalca, v: Javna uprava, št. 1-2/2021 (sprejeto v objavo).

[1] Ur. l. RS, št. 54/21.

[2] Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, Ur. l. L 166 z dne 30. aprila 2004.

[3] Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, Ur. l. L 284 z dne 30. oktobra 2009.

[4] Podrobneje o tem, zakaj sprememba ZUTD pomeni kršitev prava EU in kateri so argumenti, ki vsaj na ravni teoretične razprave vendarle govorijo v prid spremembi, a jih predlagatelj zaradi popolnega nepoznavanja prava EU niti ni navajal, v: https://europeanlawblog.eu/2021/04/07/unemployment-benefits-in-the-eu-is-slovenia-fighting-the-good-fight-or-just-trying-to-get-away-with-a-free-lunch/ (dostop 3. 5. 2021).

[5] Ur. l. RS, št. 203/20. Kritično o ureditvi t. i. prisilnega upokojevanja v: Sara Bagari, Grega Strban, Delovno- in socialnopravna vprašanja »prisilne upokojitve«, v: Delavci in delodajalci 21 (2021) 1, str. 9 in nasl. Za skrajno formalističen pristop, ki prav zato meji na dogmatizem, glej: Ivan Robnik, Redna odpoved o zaposlitvi starejšemu delavci ni »prisilna upokojitev«, v: Pravna praksa 40 (2021) 8, str. 6–9.

[6] Ur. l. RS, št. 21/13 do 203/20. ZIUPOPDVE v 22. členu spreminja določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 do 203/20). Z dodanim 156.a členom predstojniku javnega uslužbenca omogoča odpoved PoZ iz poslovnega razloga brez utemeljitve in navedbe podlag v skladu s 156. členom ZJU.

[7] Glej Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 in 24. člen Evropske socialne listine.

[8] Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-16/21 z dne 18. februarja 2021.

[9] EVA: 2021-1411-0001

[10] Ur. l. RS, št. 5/96 do 26/14.

[11] Direktiva (EU) 2018/957 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. junija 2018 o spremembi Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, Ur. l. L 173/16 z dne 9. julija 2018.