TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 376 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) ni v neskladju z Ustavo.

Zakonodajalčevo polje proste presoje je pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor brez dvoma sodi tudi zakonsko urejanje vprašanj, ki se nanašajo na obveznost plačila, višino in tek obresti, še posebej široko. Ustavno sodišče zato ne presoja, ali je izpodbijana zakonska ureditev med več v poštev prihajajočimi možnostmi tudi najustreznejša, pač pa preizkuša le z ustavnega vidika sporne mejne vrednosti zakonodajalčevega prostega preudarka. Učinke pravila ne ultra alterum tantum je treba presojati v kontekstu celotne ureditve zamudnih in pogodbenih obresti. Kljub temu, da velja za obe vrsti obresti, to pravilo v kombinaciji z drugimi zakonskimi določbami v enem in drugem primeru učinkuje različno. Ker torej za dva različna instituta velja različna ureditev, ne gre za primer iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Z določitvijo prepovedi teka ultra alterum tantum za zamudne obresti zakonodajalec ni posegel v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v povezavi s 67. členom Ustave. Vprašanji, ali je treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih pa neplačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice, sodita v okvir razlage zakona. Razlaga zakonskih določb in skrb za enotno sodno prakso je v prvi vrsti stvar sodišča. Pristojnost Ustavnega sodišča namreč ni pojasnjevati, kako naj sodišče razlaga zakon. Različne razlage so lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem šele, ko je treba iz pravnega reda izločiti neustavno razlago. Da bi za razlago pomembne določbe Obligacijskega zakonika in predpisov, na katere Obligacijski zakonik odkazuje, omogočale neustavno razlago, pa predlagatelj ne zatrjuje. Izpodbijana določba zato ni v neskladju z 2. členom Ustave.