TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.

Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel tožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična. Zato tožnik ni izkazal, da ima družina B nad njim namen izvršiti krvno maščevanje, saj ni izkazal niti dejanja preganjanja, kar že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega pa je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.