TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Parcela štev. 250/255 ni predstavljala nezazidanega stavbnega zemljišča, ki bi bilo podvrženo prepovedi prometa v smislu določbe 5. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, saj je na tej parceli ob sklenitvi obeh pogodb stala hiša. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da sta prenos tistega dela parcele, ki bi upoštevaje površino, potrebno za normalno rabo hiše, ne predstavljalo funkcionalnega zemljišča, uredili z omejitvijo, in sicer tako, da sta prenesli pravico brezplačnega uživanja, vendar le pod pogojem oz. za čas - "dokler te pravice pristojno oblastvo ne odvzame" (kar pa se upoštevaje podatke spisa kasneje ni zgodilo). Razpolaganje pogodbenih strank ni bilo v nasprotju s tedanjo ureditvijo, uzakonjeno v določbah 38. in 39. člena citiranega zakona, na način, da bi se lahko tožnici sedaj sklicevali na ničnost spornih pogodb. Še več - po pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so toženci izkazali tudi zakonski pogoj, ki je pomenil konvalidacijo nedovoljenega razpolaganja z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Prvotoženka je od leta 1963 plačevala davke za sporno nepremičnino in je bil zato v skladu s 5. členom citiranega zakona prenos pravice uporabe veljaven, tudi kolikor je šlo oz. bi lahko šlo za razpolaganje z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Končno, vendar nenazadnje pa je stališče o nezakonitem razpolaganju izključeno tudi na podlagi 7. člena istega zakona, po kateri je lahko imetnik uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča prenesel takšno pravico, če jo je prenesel skupaj s stavbo ali z drugim, na tem zemljišču zgrajenem objektom. To pa pomeni, da ni bil v nasprotju z zakonom prenos pravice uporabe na zemljišču s stavbo, pa čeprav ni celotno zemljišče predstavljalo funkcionalnega zemljišča, temveč je bil prepovedan le promet s stavbnimi zemljišči, na kateri sploh ni stal objekt.