TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravice iz zdravstvenega varstva, ki so jih tožniki uresničili z zdravljenjem zaradi posledic škodnega dogodka, ne morejo povzročiti zmanjšanja njihovih odškodninskih upravičenj nasproti toženi zavarovalnici po poti upoštevanja zatrjevanih izplačil tožene stranke njihovemu delodajalcu, izposlovanih na podlagi delodajalčevih povračil stroškov zdravljenja, opravljenih zaradi okoliščine, da je bil škodni dogodek za tožnike (in njihovega delodajalca v razmerju proti prvemu plačniku zdravstvenih storitev iz zdravstvenega zavarovanja tožnikov) nesreča pri delu. Takih izplačil zavarovalnice ni mogoče upoštevati kot izplačila na račun zavarovalne vsote, ki nasproti oškodovancu znižujejo mejo, do katere zavarovalnica odgovarja oškodovancu za njegovo (gmotno in negmotno) škodo.

Načelo, da mora odgovorna oseba povrniti oškodovancu celotno škodo (190. člen ZOR) - kar pomeni tudi: in nič več kot to - sicer res narekuje presojo, da je treba nadomestilo za telesno okvaro vračunati v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne le takrat, ko oškodovanec to nadomestilo dejansko prejema, ampak tudi v primeru, ko bi ga imel pravico prejemati, pa je zanemaril možnost, to pravico uveljaviti. Vendar pa je tudi vprašanje, ali je oškodovanec zanemaril uveljaviti pravico do nadomestila za telesno okvaro, delno dejansko vprašanje. Prav glede te dejanske podlage je sodišče druge stopnje pravilno (s stališča uporabe materialnega prava) odgovorilo na pritožbo tožene stranke, da je bilo na njej dokazno breme, da dokaže, kako je tretji tožnik zanemaril možnost, uveljaviti nadomestilo za telesno okvaro.