TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi stroške revizije.

Prvi odstavek 35. člena in drugi odstavek 19. člena ZPOmK ustvarjata svojevrsten paradoks. Če je namreč kakšen del obrazložitve izbrisan, ni spoznatno, ali izbris obsega kakšne razloge o dejstvih in dokazih, na katere se odločba opira. Rešitev tega problema, ki nastane vsakič, ko Urad uporabi prvi odstavek 35. člena ZPOmK, po poti, da sodišče pridobi izvod odločbe brez izbrisanih delov, se z njegovo pomočjo prepriča, da zapoved kontradiktornosti, ki se na tem pravnem področju izraža skozi drugi odstavek 19. člena ZPOmK, ni bila prekršena, in ta izsledek navede v sodbi, ni ustrezna. Ta rešitev namreč stranki, ki ima kot taka pravico do kontradiktornega postopka, odreka položaj subjekta v postopku, pred čimer pa naj bi jo ta pravica pravzaprav varovala in kar tej osebi jamči Ustava v okviru enakega varstva pravic (22. člen).

Zanesljivost posrednega sklepanja o tem, kaj zajema izbrisani del, je po oceni Vrhovnega sodišča odvisna zlasti od obsega izbrisa, od jasnosti in sistematičnosti obrazložitve ter od umeščenosti izbrisanega dela vanjo.

Del rezervne argumentacije posega v tožničino pravico do izjave, vendar pa je bil poseg po presoji Vrhovnega sodišča dopusten. Pravica do kontradiktornega postopka, zagotovljena v okviru 22. člena Ustave, namreč ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). V kontekstu te zadeve se mora upoštevati, da enak interes oseb, ki se branijo pred očitkom usklajenega ravnanja, da se tega očitka tudi ubranijo, nikakor ne pomeni, da nimajo nasprotujočih si interesov glede medsebojnega razkrivanja poslovnih skrivnosti. Zato, če ne bi bilo pooblastila Urada po prvem odstavku 35. člena ZPOmK, bi se posamezni domnevni udeleženci usklajenega ravnanja znašli v dilemi, ali naj se očitka kršitve konkurence poskusijo rešiti za ceno razkritja lastnih poslovnih skrivnosti. S tem bi bili prizadeti ne le v ustavno varovani pravici do zasebne lastnine (kamor je za potrebe te obrazložitve mogoče uvrstiti interes podjetja na lastnih poslovnih skrivnostih), temveč tudi v njihovi pravici do ustavno zajamčenega sodnega varstva.

Vrhovno sodišče v konkretnih okoliščinah te zadeve ocenjuje, da je bil poseg v tožničino pravico do kontradiktornega postopka tudi ožje sorazmeren, zlasti, ker sporni izbris ni del utemeljitve zadevne kršitve konkurence kot take, temveč je (preko vseh razumnih dvomov) del ekskulpacijske argumentacije ene od kršiteljic; se druge zadevne kršiteljice, vključno s tožnico, ne morejo zanesti, da jih bo pred posledicami kršitve konkurence razbremenila tuja poslovna skrivnost; je bil zadevni izbris tak, da je pustil zavrnjeni ekskulpacijski razlog viden.

Stališče, da je o usklajenem ravnanju včasih mogoče sklepati že iz vzporednega tržnega vedenja podjetij, zlasti, ko je to njegova edina verjetna razlaga, ne pomeni, da je breme dokazovanja alternativnih razlag na strankah. Sklepanje o vzporednem vedenju kot posledici usklajenega ravnanja se mora vsiljevati z določeno logično nujnostjo iz dejstev, ki jih ugotovi Urad. Da bi to sklepanje lahko zgradil, mora Urad ustrezna dejstva dovolj natančno ugotoviti, pri čemer pa med njimi ne sme biti logičnih nedoslednosti. Po drugi strani je dovolj, da podjetje, ki naj bi skupaj z drugimi ravnalo usklajeno, dokaže obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovil Urad, prikažejo v drugi luči, v kateri bi lahko razlago iz izpodbijane odločbe nadomestila tudi kakšna drugačna razlaga.

V primeru, da je protikonkurenčen že cilj sporazuma, se pomen upoštevnega trga praviloma izčrpa z ugotovitvijo, na kaj se sporazum (ali koordinacija) med podjetji nanaša. Tržna moč in deleži podjetij so v takšnem primeru pravno pomembni kvečjemu za dejanske stanove izjem po tretjem odstavku 5. člena ZPOmK in po določbah 6. člena ZPOmK.