TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o samoprispevku (Uradni list SRS, št. 35/85-p.b. in 48/86) se razveljavi. Razveljavitev začne učinkovati po preteku enega leta od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije Do uskladitve zakona iz 1. točke izreka z Ustavo, najkasneje pa do izteka roka iz prejšnje točke izreka, se kot osnova za določitev samoprispevka lahko šteje tudi zavarovalna osnova, od katere zavezanci, ki nimajo plače, plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Samoprispevek je javna dajatev, ki se od davkov razlikuje le po tem, da je njegov namen vnaprej določen (strogo namenska sredstva) in da se uvede z neposredno odločitvijo občanov na referendumu. Pravni akt o uvedbi samoprispevka je občinski predpis, sprejet z obliko neposrednega odločanja - z referendumom. Z njim se uvaja javna dajatev. Kot tak ni v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je Zakon o samoprispevku iz leta 1985, ki ni bil usklajen z Ustavo, in se na podlagi 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije še vedno uporablja kot veljaven predpis, v celoti razveljavilo. Ker bi takojšnja razveljavitev izpodbijanega zakona onemogočila samoprispevke, se je Ustavno sodišče odločilo za razveljavitveni rok enega leta in tako prepustilo odločitev o njihovi nadaljnji usodi zakonodajalcu. Ugotovilo je, da zakonska ureditev samoprispevka v pogojih prejšnjega komunalnega sistema, ni v skladu z Ustavo, predvsem z načelom pravne države (2. člen Ustave), ki zahteva, da so zakonske določbe jasno opredeljene in nedvoumne. Nekaterih zakonskih določb ni mogoče več uporabljati zaradi povsem nove ureditve lokalne samouprave in financiranja lokalnih skupnosti. Nekatere določbe, ki so bile izraz prejšnje socialistične ureditve, so prenehale veljati, ker jih v novi demokratični ureditvi s tržnim gospodarstvom ni mogoče več uporabljati. Neusklajenost Zakona z Ustavo je zlasti postala očitna z uvedbo lokalne samouprave. Zaradi neusklajenosti izpodbijanega zakona je prišlo do pravnih praznin. Te so bile v praksi zapolnjene z rešitvami, ki nimajo ustrezne pravne podlage. Kot takšna rešitev se najpogosteje uporablja zavarovalna osnova za plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da določitev takšne osnove z zakonom ne bi bila v neskladju z Ustavo, je na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču kot način izvršitve določilo, da se kot osnova za določitev samoprispevka lahko šteje tudi zavarovalna osnova, od katere zavezanci, ki nimajo plače, plačujejo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Določitev načina izvršitve bo Ustavno sodišče do uskladitve Zakona o samoprispevku z Ustavo upoštevalo tudi pri oceni ustavnosti in zakonitosti posameznih izpodbijanih sklepov o razpisu ali o uvedbi samoprispevka.