TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

Po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno tožbeno izhodišče, da pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja s poročilom po 146. in 181. členu ZFPPIPP „le pomaga predstaviti finančni vidik obstoječega stanja“. Vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja je namreč ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem po četrtem odstavku 146. člena ZFPPIPP v končni posledici presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Čeprav drži, da odločitev o sprejetju prisilne poravnave sprejmejo upniki, pa le-ti navadno nimajo vseh potrebnih poslovno finančnih znanj in se posledično zanesejo na poročilo neodvisnega strokovnjaka, konkretno pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Poleg tega je s 137. členom ZFPPIPP še posebej (podrobneje) urejeno načelo razkritja finančnega položaja in poslovanja dolžnika, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije, potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave.

Drugi odstavek 181. člena ZFPPIPP določa smiselno uporabo taksativno naštetih pravil 146. člena ZFPPIPP. Zato pooblaščeni ocenjevalec ne more zadostiti zahtevam 181. člena ZFPPIPP s (ponovno) opravo analize po 146. členu ZFPPIPP. Zakonodajalec je namreč predvidel razliko med poročilom po 146. in 181. členom ZFPPIPP, ki je v tem, da pooblaščeni ocenjevalec glede na spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja smiselno pripravi poročilo po izhodiščnih postavkah 146. člena ZFPPIPP. Pri tem drži, da določba 181. člena ZFPPIPP ne vsebuje zahteve po opravi kompleksne finančno-ekonomske-poslovne analize mimo pravil 146. člena ZFPPIPP.