TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in izpodbijana sodba spremeni, tako se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša in mora tožena stranka - zavarovalnica plačati tožeči stranki A. Ž. 6.567.752 SIT (z besedo: šest milijonov petstosedeminšestdeset tisoč sedemsto dvainpetdeset tolarjev) za nepremoženjsko škodo, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 6.2.2001 do plačila.

2. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o plačevanju rente razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija se zavrne v delu, s katerim se zahteva odškodnina za strah nad zneskom 1.200.000 SIT in v delu, s katerim se zahteva plačilo obresti za premoženjsko škodo od glavnice 1.056.000 SIT za čas od 1.10.1997 do 6.2.2001.

4. Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

V drugem odstavku 195. člena ZOR je določeno, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in nepredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo. Tožnica zahteva odškodnino zaradi trajno povečanih potreb in potrebe po pomoči. Teorija in sodna praksa zakonsko določilo široko tolmačita ter rento priznavata kot škodo v primeru pomoči pri nujni osebni negi, za vse nujne opravke, pa tudi kot pomoč pri obvladovanju šolskega gradiva. Tožnica zahteva odškodnino zato, ker bo imela zaradi poškodbe trajno povečane potrebe in bo potrebovala pomoč vsaj po eno uro dnevno. Zaradi plačila pomoči bo prizadeto njeno premoženje, torej gre za plačilo premoženjske škode in je odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nekaj povsem drugega.