na dokumentu
Portal TFL
VSL sodba II Cp 1353/2005 - zamudna sodba - vročanje
SODIŠČE
Višje sodišče v Ljubljani
ODDELEK (*)
Gospodarski oddelek
DATUM ODLOČBE (*)
7.4.2005
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSL sodba I Cpg 1320/2003
INTERNA OZNAKA (*)
VSL05715
SENAT, SODNIK
INSTITUT VSRS
članstvo
PODROČJE VSRS
USTAVNO PRAVO
IZREK
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.
Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.
JEDRO
Tožena stranka ni postala članica Gospodarske zbornice RS na podlagi
pristopa, to je prostovoljno. Za toženo stranko ima zato vtoževano
plačilo zgolj naravo javne (prisilne) dajatve.
Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl.
Ustave RS). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja in
ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj
država zahteva od davkoplačevalca (primerjaj Ustavne odločbe
U-I-296/95 z dne 27.11.1996, Ur. l. RS št. 82/97). Ker pa je ZGZS v
2. odst. 20. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na
upravni odbor gospodarske zbornice, ne da bi opredelil osnovo in
kriterije za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim
določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi 48. čl. Zakona o
ustavnem sodišču (ZUstS) ugotovilo, da je ZGZS v neskladju z Ustavo
(prim. 1. točko izreka odločbe US, št. U-I-290/96 z dne 11.6.1998 in
34. ter 35. točko obrazložitve te odločbe, Ur. l. RS št. 49/1998).
Ustavno sodišče je sicer presodilo, da obveznost plačevanja članskega
prispevka sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo. Kolikor bi bilo
članstvo v GZS prostovoljno, bi bila tudi višina članarine stvar
dogovora med člani. Ker je zakonodajalec ustanovil GZS kot samostojno
organizacijo (2. člen) in ji podelil določeno stopnjo statutarne
avtonomije (16. člen) zgolj dejstvo, da je določitev višine članarine
prepustil zborničnim organom, tudi v primeru obveznega članstva
ustavno ni sporno. Vendar pa zaradi avtonomije GZS članarina ni
izgubila značaja javne dajatve. Še vedno gre namreč za obvezno
dajatev, ki je vezana na prisilno članstvo v neki organizaciji (prim.
31. člen obrazložitve te odločbe).
pristopa, to je prostovoljno. Za toženo stranko ima zato vtoževano
plačilo zgolj naravo javne (prisilne) dajatve.
Javne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (147. čl.
Ustave RS). Zato mora biti že iz zakona, ki takšno dajatev uvaja in
ne šele iz podzakonskega predpisa razvidno in predvidljivo, kaj
država zahteva od davkoplačevalca (primerjaj Ustavne odločbe
U-I-296/95 z dne 27.11.1996, Ur. l. RS št. 82/97). Ker pa je ZGZS v
2. odst. 20. čl. le prenesel pooblastilo za določanje članarine na
upravni odbor gospodarske zbornice, ne da bi opredelil osnovo in
kriterije za določitev njene višine ter nadzor države nad njenim
določanjem, je Ustavno sodišče RS na podlagi 48. čl. Zakona o
ustavnem sodišču (ZUstS) ugotovilo, da je ZGZS v neskladju z Ustavo
(prim. 1. točko izreka odločbe US, št. U-I-290/96 z dne 11.6.1998 in
34. ter 35. točko obrazložitve te odločbe, Ur. l. RS št. 49/1998).
Ustavno sodišče je sicer presodilo, da obveznost plačevanja članskega
prispevka sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo. Kolikor bi bilo
članstvo v GZS prostovoljno, bi bila tudi višina članarine stvar
dogovora med člani. Ker je zakonodajalec ustanovil GZS kot samostojno
organizacijo (2. člen) in ji podelil določeno stopnjo statutarne
avtonomije (16. člen) zgolj dejstvo, da je določitev višine članarine
prepustil zborničnim organom, tudi v primeru obveznega članstva
ustavno ni sporno. Vendar pa zaradi avtonomije GZS članarina ni
izgubila značaja javne dajatve. Še vedno gre namreč za obvezno
dajatev, ki je vezana na prisilno članstvo v neki organizaciji (prim.
31. člen obrazložitve te odločbe).
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.