TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi družbe AAA se ugodi. Odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence št. ... z dne 14. 7. 2003 se v točkah 1 in 3 do 11 ter v točki 12, kolikor se ta nanaša na prej navedene dele izreka, odpravi in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

2. Tožbi BBB se ugodi. Odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence št. ... z dne 14. 7. 2003 se v točkah 2 do 11 ter v točki 12 izreka, kolikor se ta nanaša na prej navedene dele izreka, odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožbi CCC se ugodi. Odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence št. ... z dne 14. 7. 2003 se v točkah 1 in 3 do 9 ter v točki 12, kolikor se ta nanaša na prej navedene dele izreka, odpravi ter zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Ker ZPOmK ni predvidene nobene sankcije, hkrati pa je izrecno določeno, da do začetka dela novega, opravlja naloge sedanji Urad, tožena stranka veljavno opravlja naloge Urada iz 4. člena in zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da nima stvarne pristojnosti. Ko gre za presojo koncentracij, ki nimajo evropske razsežnosti, velja tudi še po vključitvi Slovenije v Evropsko unijo nacionalna zakonodaja, to je ZPOmK in predpisi, izdani na njegovi podlagi. Ker je imela tožeča stranka v upravnem postopku položaj stranke, ni "očitno", da v postopku s tožbo ne brani svojih pravic ali pravnih koristi. Zato ni podlage, da se njena tožba na podlagi 35. člena ZUS zavrže. Po določbi 30. člena ZUS tožba ne ovira izvršitve upravnih aktov, tudi procesnih. To pa pomeni, da po dokončnosti sklepa o zavrnitvi vpogleda v upravne spise, kljub vloženi tožbi, ni bilo ovire za nadaljevanje postopka, in torej ni mogoče uveljavljati preuranjenosti izdane (upravne) odločbe. Vsebinska presoja koncentracije se, po zavzetem stališču, tako na podlagi zahteve za ugotovitev njene neskladnosti kot na podlagi priglasitve, opravi na podlagi določb IV. dela ZPOmK. Način odločanja oziroma vrste možnih odločitev pa so konkretno določene za vsak primer posebej v določbah 38. in 41. člena ZPOmK. Na te načine odločanja je tožena stranka v celoti vezana. Na prvem mestu se torej, tako v zvezi s podano zahtevo kot na podlagi priglasitve, opravi preizkus iz 38. člena ZPOmK in šele, če gre za koncentracijo po določbah 11. in 12. člena ZPOmK se (lahko) presoja njena skladnost s pravili konkurence. Posebnega pojma "nameravane" koncentracije ZPOmK ne pozna in ne ureja. Vendar to še ne pomeni, da ob ustrezni razlagi določb ZPOmK nameravane koncentracije ni mogoče presojati: presoja se - kolikor okoliščine posameznega primera ne narekujejo česa drugega - kakor je priglašena. Dejstvo, da gre za že obstoječo koncentracijo ali nameravano, pa je po mnenju sodišča pomembno predvsem z vidika določanja morebitnih ukrepov v smislu četrtega oziroma drugega odstavka 41. člena ZPOmK. Sicer pa se sodišče strinja, da po ZPOmK za koncentracijo zadošča možnost odločilnega vpliva. To pa ob doseženem kapitalskem deležu tožeče stranke narekuje še posebej skrbno presojo, tako tistih možnosti, ki jih daje delež sam po sebi, pa tudi drugih okoliščin, kot npr. dejstva, da je javna ponudba uspela, namere priglasitelja, da opravi prevzem, pa tudi dejanskih možnosti, ki jih ima priglasitelj v tej zvezi Še posebej pomembna pa je presoja okoliščin, ki kažejo na možno povezavo z drugimi delničarji, še zlasti, ker ni delničarja z absolutno večino, ki bi lahko preprečil morebitno vplivanje. Ker tožena stranka v postopku po ZPOmK ugotavlja materialno resnico, ni vezana na predloge stranke, ki je zahtevala, da se postopek uvede. Materialni resnici je podrejena tudi uporaba preiskovalnih dejanj, od katerih se blažja uporabijo takrat, kadar so enako učinovita. Ravnanja Urada za primer preiskovanja nedovoljenih ravnanj so v ZPOmK predpisana kot specialna in jih je tudi iz tega razloga treba uporabiti na prvem mestu pred splošnejšimi ukrepi po ZUP, še zlasti zato, ker to zahteva narava upravne stvari, pri kateri ni mogoče pričakovati, da bodo vpleteni subjekti sami razkrivali svoje ravnanje in predlagali zadevna dokazila. Po določbah 82. člena ZUP zgolj oznaka, da gre za poslovno skrivnosti, še ni dovolj, da se odreče vpogled v listine oziroma spise, ampak je treba za vsak primer presoditi, ali gre za poslovno skrivnosti, in s katerim interesom je vpogled v listino v nasprotju. Ker tožena stranka ni seznanila strank s svojimi ugotovitvami glede obstoja nadzora oziroma odločilnega vpliva iz 11. člena ZPOmK, jim ni dala možnosti, da se še pred odločitvijo seznanijo z bistvenimi razlogi. To pa pomeni, da je s tem bistveno kršila pravila postopka. Vsebinsko presojo koncentracije tožena stranka pravilno in skladno z določbami 11. in 13. člena ZPOmK začne z opredelitvijo upoštevnega trga, nadaljuje z ugotavljanjem tržnih deležev in nato ugotovi učinke združevanja v smislu zmanjševanja učinkovite konkurence, ob upoštevanju okoliščin, ki jih navede in analizira v obrazložitvi. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bila ključna okoliščina za presojo tržni delež kot takšen. Izpolnjeni pogoji in obveznosti, ki jih je določila tožena stranka, naj bi zagotovili skladnost sicer nedopustne koncentracije s pravili konkurence. Ker pa ni bila narejena analiza oziroma tržni preizkus pogojev, ni izkazana njihova učinkovitost, posledično pa v odločbi manjkajo tudi ustrezni razlogi v tej zvezi, saj ni, ob smiselnem upoštevanju Navodila o prilagoditvah koncentracije, argumentirano ugotovljeno, da zagotavljajo trajno rešitev konkurenčnega problema, ki izhaja iz priglašene koncentracije, da ne ustvarjajo novega konkurenčnega problema, da so učinkoviti in hitro izvršljivi in da po uveljaviti ne zahtevajo dodatnega nadzorovanja. Kolikor se zahteva zgolj njihovo "ustrezno" izpolnjevanje, so posamezni pogoji nedoločni, nekateri so neprecizni v formulaciji, realizacija nekaterih pa je odvisna, ne le od bodočih, ampak tudi v celoti negotovih okoliščin, na katere priglasitelj nima odločilnega vpliva, kar vse se utemeljeno izpostavlja kot nepravilnost, ki je v nasprotju z zakonsko zahtevo po določnosti in uresničljivosti pogojev, ki se nalagajo z upravno odločbo.