TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Postopki v zadevah opr. št. U 1291/2001, opr. št. U 1301/2001, opr. št. U 1302/2001, opr. št. U 1309/2001 in opr. št. U 1315/2001 se združijo v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. U 1291/2001.

II. Tožbam tožečih strank Državnega pravobranilstva, Zunanji oddelek v A, GG, Gozdnega gospodarstva B, d.d., in Občine C se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 2. 7. 2001, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

III. Tožbi tožečih strank Društva za okolje, družbo, naravo in zdravje in Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije se zavržeta.

 

ZDen vračanja naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov v naravi ne izključuje, to obliko denacionalizacije preprečujejo le ovire, predpisane v določbah ZDen. Po mnenju sodišča gozdovi kot genus, kot vrsta nepremičnin, niso imeli statusa dobrine v splošni rabi v prejšnji družbeni ureditvi in niso naravno javno dobro po novi zakonodaji. Tudi v prejšnjem dvolastninskem sistemu s prevladujočo družbeno lastnino so bili gozdovi tudi v zasebni lasti. Vsak lastninski upravičenec je moral dopustiti dostop in gibanje ter nabiranje plodov itd. (Zakon o gozdovih, Uradni list SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89). Tudi po veljavnem Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) je nelastnikom gozdov priznana pravica do prostega dostopa in gibanja, do čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali (5. člen). To sicer kaže na splošno rabo, kar je temeljni opredelilni znak javnega dobra, in ki je v pravni teoriji opisana kot anonimna in začasna uporaba javnega dobra v skladu z namenom stvari, ki jo uporabnik izvršuje tako, da s svojo uporabo ne onemogoča drugim vsebinsko enake rabe. Vendar pa je treba upoštevati, da ima gozd kot naravna dobrina več funkcij (po 6. točki 3. člena ZG ekološko, socialno in proizvodno), in so prej navedene rabe vezane na socialno funkcijo. Njihov položaj se glede na namen in uporabo lahko približa režimu javnega dobra ne da bi stvari same zaradi tega postale javno dobro. V prejšnji ureditvi gozdovom statusa dobrine v splošni rabi ni dajal noben predpis. Tudi sedaj 16. člen ZVO veže pridobitev in ukinitev statusa naravnega javnega dobra za posamezna območja na predpis Vlade oziroma lokalne skupnosti. Ker je torej pridobitev statusa javnega dobra pogojena z obličnostjo, se lahko za naravno javno dobro štejejo le tisti gozdovi na posameznem območju, katerim ta status določa predpis Vlade RS ali lokalne skupnosti, v katerem se določi tudi režim uporabe. Stališč, da bi za zahtevane nepremičnine obstajale ovire po 3. točki 19. člena ZDen, po presoji sodišča tudi ni mogoče opreti na dejstvo, da ležijo v območju TNP. To območje je po ZTNP, ki je veljal ob sprejetju ZDen, uživalo zaščito zaradi naravnih in kulturnih vrednot (1. člen ZTNP), torej je bilo ena izmed treh tudi tedaj ustavno zaščitenih premoženjskih kategorij. Ni pa bilo podvrženo tudi režimu dobrin v splošni rabi. Tudi ZTNP ni določal, da nepremičnine na območju TNP niso v pravnem prometu (v 30. členu je bila ob sprejemu zakona določena le začasna prepoved, ki je lahko trajala največ tri leta), in lastništvo nepremičnin tudi ni omejil samo na družbenolastninsko sfero. Tudi 85. člena ZON, ki prepoveduje promet z nepremičninami na zavarovanih območjih in naravnimi vrednotami v lasti države, kar pa denacionalizacija niti ni (z denacionalizacijsko odločbo se lastninska pravica pridobi originarno, 66. in 67. člen ZDen), ni mogoče razlagati tako, da preprečuje vrnitev nepremičnine v naravi.

Predmet vračanja ne morejo biti tiste javne ceste, ki so z aktom opredeljene kot državne ali občinske ceste, pri čemer pa po mnenju sodišča ni bistveno, ali so kot take že vpisane v zemljiško knjigo. Kot javne ceste je treba obravnavati tudi tiste ceste, ki so jih je po 96. členu ZG prevzele lokalne skupnosti, čeprav so bile te ceste kategorizirane šele po uveljavitvi ZDen.

Ureditev v ZV in ZVO preprečuje v denacionalizaciji vračanje voda, naravnih vodotokov in vodnih zemljišč, ker gre za zakonski dejanski stan iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.