TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v prvem odstavku I. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2008 (namesto 1. septembra 2009) obračunati prikrajšanje pri plači v bruto znesku 3.226,41 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več (prikrajšanja pri plači do 1. septembra 2009) pa se zavrne;

- v prvem odstavku II. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati kapitalizirane obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od skupnega bruto zneska 1.864,79 EUR za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2006, od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009, višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih neto zneskov prikrajšanja v navedenem obdobju, tj. od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do 13. 7. 2006, pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 + 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost.

Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, ob upoštevanju bruto zneskov. Glede na tako oblikovan izrek imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ so zastarale obresti, ki so se od prisojene glavnice (zapadlosti posameznih neto mesečnih prikrajšanj pri plači) natekle do vključno 13. 7. 2006.