TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-186/12-34 izhaja, da je Ustavno sodišče RS v III. točki izreka toženi stranki naložilo izdajo novih odločb, s katerim bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe lahko učinkujejo le za naprej (44. člen ZUSTS), zato je ta del ustavne odločbe namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, imajo možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred njimi.

Odločbo Ustavnega sodišča RS je treba torej razlagati tako, da varuje pasivne zavarovance, ki niso vložili pravnih sredstev, ne pa tako, da v slabši položaj po določbi 44. člena ZUSTS postavlja zavarovance, ki so bili aktivni in so vložili pravna sredstva zoper odločbe tožene stranke. Pravica tožnika do plačila razlike pokojnine je bila realizirana na podlagi ZOPRZUJF, vendar pa tožnik z izpolnitvijo ni izgubil pravice do odprave izpodbijanih odločb, od njihovega obstoja je namreč odvisna pravica do plačila zakonskih zamudnih obrestih. Ker prvostopenjsko sodišče ni po vsebini odločalo o pravilnosti in zakonitosti odločb tožene stranke, temveč je v tem delu tožbo zavrglo, ker je napačno štelo, da ni podan pravni interes tožnika, mora prvostopenjsko sodišče najprej odločiti o tožbenem zahtevku glede odprave odločb tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.