TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 30 Zakona o trošarinah (Uradni list št. 84/98 in 57/99) je bil v neskladju z Ustavo. Odločitev iz prejšnje točke se izvrši tako, da lahko trošarinski zavezanec v še nepravnomočno končanih postopkih zahteva vračilo preveč plačanega zneska trošarine.

Ker pobudničin postopek, v katerem zahteva vračilo razlike med obračunano in znižano trošarino, še ni pravnomočno končan, so izponjeni pogoji iz 47. člena ZUstS za presojo izpodbijane določbe 30. člena ZTro. Zakonodajalec je z ureditvijo, da mora trošarinski zavezanec v primeru zvišanja trošarine doplačati razliko do zvišane trošarine, v primeru znižanja trošarine ni upravičen zahtevati vračila razlike, različno uredil položaja, ki sta v bistvenih lastnostih enaka. Vlada je sicer v svojem mnenju navedla, da je bila takšna ureditev uvedena, da bi se preprečilo kopičenje zalog trošarinskih izdelkov izven trošarinskega skladišča neposredno pred povečanjem zneskov trošarine ter da bi se s tem preprečilo izogibanje plačilu dajatev, špekulacije in zlorabe ter da bi se omejilo prikrajšanja plačil v proračun. Vendar to po oceni Ustavnega sodišča ni razumen razlog za razlikovanje, ki bi izhajal iz narave stvari, ki je predmet urejanja. Tudi če je zakonodajalec pri izpodbijani ureditvi za primer zvišanja trošarine zasledoval navedeni cilj, bi bil ta cilj prav tako dosežen z ureditvijo, po kateri bi trošarinski zavezanec v primeru znižanja trošarine za blago na zalogi zunaj trošarinskih skladišč lahko zahteval vračilo razlike. Ker zakonodajalec ni izkazal razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga za uzakonitev ureditve, na podlagi katere sta položaja, ki sta si po bistvenih elementih enaka, urejena različno, je bila izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.