TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Po določbah OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Gre za načelo pacta sunt servanda, ki pove, da so stranke dolžne izvrševati svoje obveznosti, ki so jih sprejele, in kar v primeru prodajne pogodbe velja tako za kupca kot za prodajalca. V konkretnem primeru to načelo ni bilo upoštevano, saj kupec B.B. kupnine v pogodbenem roku in na način, dogovorjen s pogodbo ni plačal. Pač pa je bila nemudoma (že 8. 1. 2009) med prodajalcem (kot posojilodajalcem) in kupcem (kot posojilojemalcem) sklenjena posojilna pogodba za pretežni del dogovorjene kupnine, kar kaže na to, da sta stranki že ob sklepanju pogodbe vedeli, da kupec ne bo plačal kupnine in da torej pogodba v bistvenem ne bo izpolnjena.

Na nezmožnost kupca, da plača dogovorjeno kupnino in s tem izpolni obveznost iz sklenjenih prodajnih pogodb, kaže tudi pogodba o prenosu delnic v zavarovanje, ki nosi zgolj podpisa obeh udeležencev v poslu in s katero naj bi se rok plačila oziroma vračila posojila za nakup delnic podaljšal do 30. 6. 2014. Obenem pa naj bi se, kljub zatrjevanemu delnemu poplačilu kupnine, vzpostavila zastavna pravica prodajalca na vseh delnicah (411 236), ki so bile predmet prodaje, kar je vsekakor najmanj neobičajno. Predvsem pa je neobičajno to, da se je omenjena novacija realizirala na način, da je tožnik ponovno pridobil neomejeno pravico do razpolaganja z vsemi delnicami, ki so bile predmet prodaje.