TFL Vsebine / TFLGlasnik

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Mislim, da je pri odločanju o tem, koga iz Slovenije izvoliti v sodišče, prevladala predvsem zavest o tem, da vprašanja, s katerimi se sodišče sooča v zadnjem času, presegajo zgolj ozko razumevanje evropske konvencije o človekovih pravicah in segajo še na številna druga področja mednarodnega prava. Glede na moje siceršnje področje delovanja, to je v bistvu splošno mednarodno pravo, mislim, da so bila to zelo pomembna dejstva, ki so vodila do te odločitve.

Druga stvar, ki je bila po mojem mnenju prav tako pomembna, je, da sem štiri leta v okviru odbora Združenih narodov za človekove pravice pravzaprav že odločala na zelo podoben način, kot odloča evropsko sodišče za človekove pravice. Odbor Združenih narodov za človekove pravice deluje na podlagi mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki je vsebinsko zelo podoben evropski konvenciji. Odbor tako kot sodišče sprejema tudi individualne pritožbe posameznikov. Zato so bila tista štiri leta zelo pomembna. Kot priprava za delo, ki me čaka. V zdaj aktualni sestavi sodišča, pa tudi v predhodnih, so sodniki, ki so bili pred tem člani odbora Združenih narodov za človekove pravice. Včasih celo pritožniki malo špekulirajo in z istimi primeri pridejo pred oba organa. Torej je praksa odbora za človekove pravice v mnogočem zelo podobna, včasih gre celo za iste primere, ki seveda ne morejo biti obravnavani pred obema, ampak če je zadeva zavržena pred evropskim sodiščem za človekove pravice in v obrazložitvi ni pojasnjeno, da zato, ker je očitno neutemeljena, se lahko zgodi, da bo odbor zadevo vzel v obravnavo. Mislim, da so bile te štiriletne izkušnje tudi pomemben dejavnik in so prepričale nekatere člane parlamentarne skupščine, da so glasovali zame.

TFL Glasnik:
Morda sem uvodoma pozabila omeniti, da niste samo predstojnica katedre za mednarodno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ampak tudi članica svetovalnega odbora sveta Združenih narodov za človekove pravice.

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Res je, gre za nekakšen think-tank sveta ZN za človekove pravice, ki pripravlja študije glede raznolikih aktualnih izzivov za človekove pravice. V njem, prav tako kot v odboru, deluje 18 neodvisnih strokovnjakov z vsega sveta, ki so izvoljeni v osebnem svojstvu in ne kot predstavniki držav.

TFL Glasnik:
Če greva k prihodnji karieri in začneva s tem, da že poznate evropsko sodišče za človekove pravice, ker ste bili do zdaj nadomestna sodnica. Doktor Bošnjak, ki je aktualni predstavnik Slovenije, končuje svoj mandat maja. Kakšne izkušnje imate?

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Seveda je bil to zame zelo dragocen vpogled v to, kako sodišče deluje v praksi. Imela sem priložnost sodelovati pri kar precej odmevnem primeru Bavčar proti Sloveniji. Takrat se nisem povsem strinjala z večino in sem podala tudi svoje ločeno delno odklonilno mnenje, ampak mi je moj vpogled v delovanje sodišča od blizu potrdil pričakovanja, da so izkušnje iz delovanja v okviru odbora Združenih narodov za človekove pravice v marsičem zelo primerljive, kot sem že prej omenila, z delom na sodišču. Tako da mi je to bilo kar malo v spodbudo. Morda mi to zdaj ne bo tako neznano okolje, ko bom nastopila mandat. Na sodišču je tudi nekaj kolegic, ki so bile pred tem članice odbora, tako da se tudi na tak način poznamo. Nekaj sodnikov pa poznam zaradi mojih drugih akademskih udejstvovanj in smo se večkrat srečevali na kakšnih konferencah, tako da ne grem v povsem neznano okolje.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete, da mednarodno okolje dandanes nima takega mednarodnega sodišča, kot ga ima Evropa, za človekove pravice. Ali je potem odbor ZN pravzaprav v tej vlogi?

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Da, drži. V bistvu ni svetovnega sodišča za človekove pravice in je prav ta odbor Združenih narodov največji približek temu. Vendar je seveda velika pomanjkljivost, da ne zaseda stalno. Strokovnjaki, ki so izvoljeni v odbor za človekove pravice, 18 jih je, opravljajo to funkcijo poleg svoje zaposlitve in za delovanje v odboru ne prejemajo nobenega plačila. Seveda te okoliščine precej omejujejo zmogljivosti odbora, pred katerim je ogromno primerov, zaostanki so veliki.

Sistem bi potreboval izboljšave, ampak to bi seveda pomenilo, da bi morale države bistveno izdatneje podpreti delovanje tega mehanizma. Govorim tudi o bistveno izdatnejših finančnih sredstvih. Pa na žalost, kot vidimo, ni videti, da bi bilo med državami veliko pripravljenosti za to, Združeni narodi se nasprotno srečujejo s precejšnjo likvidnostno krizo.

TFL Glasnik:
Kako bo zdaj s Trumpovo dobo?

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Tako je bilo že mnogo pred Trumpom. Kar poglejte, Združeni narodi so bili ustanovljeni z idejo treh temeljnih stebrov, mir in varnost, gospodarski razvoj, danes trajnostni, in človekove pravice. Čeprav naj bi šlo danes za tri enakovredne stebre, nimajo vsi enakih vložkov, ne kadrovskih ne finančnih. Lahko rečem, da gre v bistvu za tek na dolge proge. Skozi desetletja obstoja Združenih narodov se skuša krepiti sistem varovanja človekovih pravic. Med drugim so se države leta 2005 na svetovnem vrhu dogovorile, da bodo prejšnjo komisijo za človekove pravice, ki je bila pomožni organ ekonomskega in socialnega sveta, nadomestile s svetom za človekove pravice, ki je zdaj pomožni organ generalne skupščine, kar pomeni, da je bil organ dvignjen na višjo raven, poleg tega pa se je uvedel nov obvezni postopek za vse države, univerzalni periodični pregled, kar pomeni, da se nobena država članica OZN temu ne more več izogniti.

Sistem Združenih narodov za človekove pravice se zdi zelo razvejan, ker imamo kar deset pogodbenih teles, ustanovljenih na podlagi različnih mednarodnih pogodb s področja človekovih pravic, 46 aktualnih tematskih posebnih poročevalcev in delovnih skupin ter 14 posebnih postopkov za posamezne države. Še vedno pa ni na vidiku pripravljenosti, da bi se razmišljalo o ustanovitvi svetovnega sodišča za človekove pravice. Države se nekako še vedno ne želijo podrediti svetovni jurisdikciji na področju človekovih pravic in ohranjajo oziroma si pridržujejo možnost, da če se za to odločijo, ustanavljajo takšna sodišča na regionalni ravni.

Po drugi strani je evropsko sodišče za človekove pravice najstarejše regionalno sodišče za človekove pravice in tudi z najbogatejšo sodno prakso, zato ima izjemno velik vpliv tudi prek meja Evrope. Tudi ko zasedajo vsi ti organi Združenih narodov, se veliko zgledujejo po sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice in obrnjeno, seveda tudi evropsko sodišče spremlja razvoj pred odborom za človekove pravice.

Ko sem bila tam članica, smo imeli skupna srečanja: sodniki iz Strasbourga so prišli v Ženevo na skupno zasedanje, da smo pogledali, kaj so aktualne teme in ali imamo poenoteno prakso glede odločanja o določenih vprašanjih ali ne. In obrnjeno, člani odbora so šli na sodniški dialog v Strasbourg.

Ravno zaradi tega se mi zdi, da čeprav je seveda evropsko sodišče za človekove pravice vezano na evropsko konvencijo in odloča na njeni podlagi, vključno z vsemi protokoli, je še vedno pomembno upoštevati tudi ta razvoj na globalni ravni, tudi širše mednarodno pravo, ki je lahko pomembno pri razlagi posameznih konvencijskih pravic.

TFL Glasnik:
Kako bi danes ocenili potrebo po formiranju svetovnega sodišča za človekove pravice? Problemi se namreč kar vrstijo. Ali se nismo preveč fokusirali na trajnost ipd.? Kaj pa ljudje? Če primerjamo pomen evropskega sodišča za človekove pravice, imam občutek, da ga pridobiva. In države članice implementirajo njegovo prakso, standardi se dvigujejo. Kako kot strokovnjakinja za mednarodno pravo ocenjujete stanje človekovih pravic po svetu?

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Če bi si predstavljali to kot sinusoidno gibanje, bi rekla, da smo zdaj kar bolj na poti navzdol, če ne zelo blizu spodnjega loka. Zato se mi zdi, da je trenutno zelo pomembno, da se v resnici vsi zagovorniki človekovih pravic in seveda tudi države ter mednarodne organizacije zavzamejo za to, da se ohranijo že doseženi standardi. Večkrat se v kakšnih razpravah sliši, da če bi bilo treba danes sprejeti splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta leta 1948, je vprašanje, ali bi bilo mogoče doseči konsenz med državami.

Podobno tudi z evropsko konvencijo o človekovih pravicah vidimo, da so pri kakšnih vprašanjih zelo različna mnenja glede razlage posameznih obveznosti po konvenciji. Tukaj so veliki izzivi, migracije, podnebne spremembe, nove tehnologije vključno z umetno inteligenco, različne oblike socialnih izključenosti, potem različni ekstremizmi in bom rekla -izmi raznih vrst, tako da si je težko v teh današnjih razmerah predstavljati takšno složnost, kot je bila v tistem obdobju, ko so se ti dokumenti sprejemali, verjetno tudi pod vplivom grozot druge svetovne vojne.

Takrat so bili države in seveda prebivalstvo pod vtisom vseh grozodejstev in je bilo to neko vodilo, da je treba sprejeti pravni okvir, ki bo preprečil, da se to še kdaj ponovi. Rečeno je bilo: Nikoli več! Žal vidimo, da se hude in množične kršitve človekovih pravic po svetu še vedno dogajajo.

Ampak če smo lahko opazovali trend kar intenzivnega razvoja na področju človekovih pravic zlasti v 90. letih, tudi prek razvoja mednarodne kazenske odgovornosti, se zdi, da lahko nekako zadnjih deset, petnajst let opažamo nekakšno zasičenost med državami. Te pravijo, da je bilo že toliko teh pogodb, toliko je tudi nadzornih mehanizmov za izvajanje teh pogodb, da nam zmanjkuje časa zelo praktično za to, da bi poročali o vseh različnih mehanizmih in sprejemali ukrepe, ki se od nas pričakujejo.

Zato potekajo številni procesi, kako najti način, da se vse učinkoviteje organizira, da se olajša tudi poročanje držav in se jih tako spodbuja k doslednemu sodelovanju. Vsi ti mehanizmi so vendarle odvisni od prostovoljnega sodelovanja držav, in če države ne sodelujejo, ni nekega mednarodnega mehanizma, ki bi ga lahko uporabili, da bi recimo ta priporočila, ki jih država prejme, tudi izvršili.

In to je razlika s sistemom evropskega sodišča za človekove pravice, ki ima odbor ministrov, ki spremlja izvrševanje sodb in potem lahko sprejema tudi določene ukrepe, če do izvršitve sodbe ne pride. Lahko celo ponovno predloži zadevo sodišču, da ponovno odloči o neizvrševanju sodbe. Tega na globalni ravni ni.

TFL Glasnik:
Kaj bodo vaši največji osebni izzivi v novi vlogi?

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Predvsem to, da bom morala svoj fokus preusmeriti z res zelo raznolikih mednarodnopravnih področij, s katerimi sem se do zdaj ukvarjala, na evropsko konvencijo in njene protokole. Nekako se bom morala majčkeno vsebinsko omejiti. Veste, na fakulteti predavam vse od diplomatskega in konzularnega prava do mednarodnega prava oboroženih spopadov, tudi pravo morja, investicije, vesolje. Torej zelo raznolika področja, tako da bo to zame na neki način izziv, a hkrati morda tudi priložnost, da prispevam k ustreznemu upoštevanju širšega mednarodnopravnega okvira pri razlagi določil konvencije.

TFL Glasnik:
Pa je potem to za vas napredek ali celo nazadovanje (če malce provokativno razmišljam)?

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Nikakor nazadovanje, saj gre za izjemno priložnost, tudi zato, ker verjamem, da so širša mednarodnopravna znanja zelo pomembna za sodišče, ki naj upošteva vso to širšo dinamiko. Vsekakor čutim tudi veliko odgovornost, saj si sodišče prizadeva za postavljanje enotnih evropskih standardov varstva človekovih pravic na najvišji ravni, vplive njegove jurisprudence pa je čutiti tudi na globalni ravni. Če se ukvarjaš s človekovimi pravicami, pravzaprav pomembnejše pravne institucije ni.

V tem smislu je to zagotovo izjemen občutek zadoščenja, da so bili ves trud in trdo delo, vsa vlaganja in odrekanja v osebnem življenju skozi vsa ta leta prepoznani in da bodo zdaj vse to znanje in izkušnje lahko služili tako pomembnemu sodišču.

Kljub temu da se ukvarjam z mednarodnim pravom, se doslej nisem nikoli odločila za odhod v tujino za daljši čas, ker izjemno rada živim v naši čudoviti državi. Zdaj se selim za devet let. Zame osebno je mogoče to največji izziv. Poseben izziv je to seveda tudi za mojo družino, ki me bo pri tem, kot vselej doslej, podprla.

TFL Glasnik:
Mislim, da je še eno vprašanje ob koncu zelo na mestu. Ste namreč izjemno priljubljena profesorica na pravni fakulteti v Ljubljani in, kot ste že sami omenili, mentorica, predavateljica mnogim študentom. Prepričana sem, da vas bodo zelo pogrešali. A boste še kaj tu, kako bo to potekalo?

Prof. dr. Vasilka Sancin:
To bomo še morali doreči z vodstvom fakultete. Sem se že malo pozanimala pri zdaj aktualnem predsedniku evropskega sodišča za človekove pravice, saj je on tisti, ki lahko odobri določeno akademsko delo. Seveda v omejenem obsegu, tako da to ne vpliva na obveznosti na sodišču. Moram reči, da me je kar malo potolažil, ker je potrdil ta moj up, da je seveda mogoče v nekem zelo omejenem obsegu nadaljevati tudi pedagoško in raziskovalno delo, vključno s kakšnim mentorstvom študentom. Vendar pa takšne aktivnosti ne smejo biti redne in ne plačane, razen povračil stroškov s potmi in podobno, saj velja glede tega absolutna omejitev. Ampak glejte, jaz sem že do zdaj v svoji karieri toliko stvari počela pro bono, da to absolutno ne bo noben problem. Ne nazadnje pro bono delujem kot podpredsednica Rdečega križa Slovenije, kar bom morala z nastopom funkcije prenehati početi. Prav tako evropsko združenje ženskih pravnic začenja program mentorstva in sem se takoj ponudila, da sem pripravljena delovati kot mentorica mladim pravnicam, ki bi jih zanimala morda podobna karierna pot, kot je bila moja. Na vsak način bom ostala v stiku z mladimi. Prav delo z njimi me je od nekdaj najbolj veselilo in navdihovalo.

TFL Glasnik:
Mislim, da bodo tega zelo veseli, ko bodo to prebrali. Morda samo še zadnji stavek. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Prof. dr. Vasilka Sancin:
Vsem želim, da zadeve pravično razrešijo brez sodišč, da jim o Strasbourgu ne bo treba niti razmišljati.

Hvala vam za ta pogovor in želim vam zares veliko uspehov. Pa še moje čestitke, tudi zato, ker ste ženska, ali pa predvsem zato.