TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu glede obdolženčeve odgovornosti za storitev prekrška po desetem odstavku v zvezi s 4. točko prvega odstavka člena 56 ZVoz-1 tako, da se postopek o prekršku ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) in se posledično v tem delu s stroški ustavljenega postopka obremeni proračun.

Drži sicer, da obdolženec 19. 5. 2019, ko je bil ustavljen kot voznik v cestnem prometu pri sebi ni imel listine, s katero se dokazuje opravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ker se je le-ta še vedno fizično nahajala pri pristojni UE. Vendar pa kljub temu ni mogočepritrditi razlogom prvega sodišča, da obdolženec v kritičnem času tudi ni imel upravičenja za vožnjo v cestnem prometu, , saj se namreč upravičenje lahko dokazuje tudi na drug način, to je s potrdilom, ki ga lahko izda pristojni organ (UE). Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi sodni sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, s katerim je obdolženec bil dva dni pred tem osebno seznanjen, dosega najmanj veljavnost takega potrdila UE, s katerim se prav tako lahko dokazuje upravičenje za vožnjo v cestnem prometu. Glede na dejstvo, da je obdolženec 17. 5. 2019 bil seznanjen z odločitvijo pristojnega sodišča o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, je takrat nedvomno imel upravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ni pa imel pri sebi listine (vozniškega dovoljenja), zato bi lahko bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavan le zaradi ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ne pa zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, kot je to nepravilno glede obdolženčeve krivde zaključilo prvo sodišče, ki je sicer odločilna dejstva v sodbi pravilno ugotovilo.