TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 125/2001 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 351/99 z dne 15. 3. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 67/98 z dne 14. 6. 1999 se ne sprejme.

Niti iz vloge pritožnikovega zagovornika, v kateri je podal predlog za zaslišanje M. F., niti iz pravnih sredstev, ki jih je obramba vlagala v kazenskem postopku, ni razvidno, da bi ta zatrjevala, da bi M. F. lahko izpovedovala o čem drugem kot D. P., njegovo pričevanje pa je Okrožno sodišče, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, štelo za načeloma verodostojno. Obramba torej v celotnem kazenskem postopku, vključno s pravnimi sredstvi, ni izkazala, da bi z zaslišanjem M. F. dokazovala kakšno pravno relevantno dejstvo, ki ga ni uspešno dokazala že s kakšnim drugim dokaznim sredstvom. Glede na navedeno je očitno, da obramba v kazenskem postopku ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje. Okrožno sodišče bi moralo v sodbi neposredno obrazložiti razloge za zavrnitev navedenega dokaznega predloga, pa tega ni storilo. Upoštevaje dejstvo, da je bilo obrambi na naroku ustno pojasnjeno, zakaj se predlagani dokaz zavrne, da je ta razlog pretežno razviden iz sodbe Okrožnega sodišča in da je obramba ves čas kazenskega postopka imela možnost dokazovati, zakaj naj bi bil njen predlog relevanten, pa tega ni storila, Ustavno sodišče šteje, da navedena pomanjkljivost v sodbi Okrožnega sodišča očitno ni takšna, da bi vplivala na poštenost postopka, s tem pa je tudi očitno, da z njo ni bila kršena pritožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zoper pritožnika ni bila izdana odredba za izvedbo tajnega opazovanja in slikovnega snemanja. To dejstvo še ne pomeni, da se zoper pritožnika ne bi mogel uporabiti dokaz, ki neposredno kaže na njegovo vpletenost v zadevi, čeprav je bil ta dokaz pridobljen z uporabo sicer veljavne odredbe, izdane zoper drugo osebo. Uporaba takšnega dokaza je dopustna tedaj, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila dana, nenamerno naletijo na navedeni dokaz, ki ima domnevno obremenilni značaj. Iz sodb Okrožnega in Vrhovnega sodišča izhaja, da je bil pritožnik opazovan in fotografiran v okviru ukrepa, odrejenega zoper soobsojenca. Skladno z ugotovitvami navedenih sodb se je ukrep tudi izvajal zoper soobsojenca in se ni osredotočal zoper pritožnika. V okviru izvajanja ukrepa je njegov izvajalec naletel tudi na pritožnika, pri tem pa tudi opazil in deloma fotografiral okoliščine, ki so po presoji sodišča v poznejšem kazenskem postopku imele obremenilni pomen zoper pritožnika. Skladno s tem je očitno, da uporaba tako pridobljenih dokazov sodi v polje izjeme, kot je bila opisana, zato je tudi očitno, da s takšnim dokazom ni bila kršena pritožnikova pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave.