TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o pravni opredelitvi dejanj in kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu očitani dejanji pod točkama I. in II. izreka pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 in se obdolžencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu na podlagi drugega odstavka 135. člena KZ-1 določi kazen

2 (dva) meseca zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec nad oškodovancem ni izvajal prisile v takšnem smislu, da bi slednji moral kaj trpeti in se je tudi takoj, ko je oškodovanec hotel poklicati policijo, umaknil in odšel. Življenjsko logično in neizogibno pa je, da je vsaj nekaj trenutkov trpel, bil izpostavljen obdolženčevim grožnjam, vpitju in žalitvam, saj v nasprotnem primeru sploh ne bi moglo priti do storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato ravnanje obdolženca, ki je opisano pod točko II izreka izpodbijane sodbe, nepravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja, namesto kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.