TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožena stranka je glede na določila 3. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 2. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ in v okviru sodne presoje uporabe prostega preudarka po 3. odstavku 40. člena ZUS-1 zadostila procesnim standardom ter glede na naravo podatkov in dejstev, ki jih je mogoče tudi preveriti na podlagi spisne dokumentacije, v zadovoljivi meri obrazložila svojo odločitev o izrečenem ukrepu omejitve gibanja tožniku. Pri tem pa ni v zadostni meri obrazložila razlogov, zakaj je ukrep omejitve gibanja odrejen v prostorih Centra za tujce, oziroma ni obrazložila diskrecijske pravice, ki ji je dana z določili 2. odstavka 51. člena ZMZ glede načina omejitve gibanja prosilcu, saj način iz 2. alinee 2. odstavka 51. člena ZMZ ni edini možen način. Gibanje se lahko omeji tudi na druge načine po 1. alinei 2. odstavka 51. člena ZMZ, pri čemer ni samoumevno že na podlagi navedene zakonske določbe, kateri način je za prosilca ugodnejši. Ker izpodbijani akt ne vsebuje takšne obrazložitve, pač pa zgolj trditev, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti zlorabo, kakor tudi zagotoviti, da bo prosilec lahko predan drugi državi članici, sodišče v tem delu nima podlage za zaključek, da je bil prosti preudarek glede določitve objekta, na katerega se nanaša izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku, uporabljen v mejah zakonskega pooblastila za diskrecijsko odločanje ter na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen, zato tudi preizkus izpodbijanega sklepa v tem pogledu ni mogoč. Z neobrazložitvijo prostega preudarka, pa je v tem delu kršeno materialno pravo, prav tako pa je s tem podana tudi kršitev 5. odstavka 214. člena ZUP v zvezi s 30. členom ZMZ, na kar tožnik utemeljeno opozarja v tožbi.