TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zakonitost novega akta sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodb, v izvajanju katerih je bil izdan.

V pogojih podaljšanja radijskih frekvenc po 243. členu ZEKom-1, bi toženka morala ugotoviti vpliv ponudbe in povpraševanja v okoliščinah podaljšanja frekvence in ne v pogojih „če bi izvedla javni razpis“. Podaljšanje po 243. členu ZEKom-1 namreč pomeni pridobitev frekvence le najdalj do 25. 5. 2016 ter le za prejšnje imetnike, kar pomeni, da že ZEKom-1 odgovarja na vprašanje o ponudbi in povpraševanju v času podaljšanja.

Predmetni kriterij se nanaša na „razpisane frekvence“, torej ga je v primerih podaljšanja po 243. členu ZEKom-1 razumeti, da se uporabi „le za tiste frekvence, ki so predmet podaljšanja“. Te pa so bile v obravnavanem primeru 2 x 24,8 MHz, torej frekvence tožnika in A., ne pa vse frekvence v pasu 900 MHz, in tako ne frekvence, katerih imetnik je od leta 2006 C., ki tudi niso bile predmet podaljšanja v letu 2013 in zato tudi ne predmet ponudbe oz. povpraševanja, kar je vsebina prvega kriterija (ponudba in povpraševanje po razpisanih frekvencah in ne, kot si napačno razlaga tožnik, ponudba in povpraševanje na trgu operaterjev v letu 2013).

Glede na razlike med državami (velikost trga; razvitost) sodišče meni, da v primerjalni analizi kriterija "Višina tovrstnih plačil v drugih državah EU" ni mogoče uporabiti z vsebino, kot ugovarja tožnik. Toženka je upoštevala prilagoditvene faktorje tako, da je zagotovila ustreznost uporabljenih vrednosti tega frekvenčnega spektra iz drugih držav, vse s ciljem, da se rezultat prilagodi na razmere slovenskega trga in da ni izkrivljen.

Glede na obrazložitev toženke, da bi po prvem kriteriju sporni znesek za obdobje podaljšanja znašal 5.099.040,79 EUR, skladno z drugim kriterijem 3.512.825,74 EUR do 3.769.155,90 EUR oziroma v povprečju 3.640.990,82 EUR, po tretjem kriteriju pa bi se ta znesek gibal v razponu od 2.965.712,43 EUR do 5.293.355,70 EUR, oziroma v povprečju 4.183.969,70 EUR, ter da korekcija zaradi določene višine nadomestila na podlagi četrtega kriterija ni potrebna, sodišče meni, da je toženka pravilno uporabila pri določitvi zneska za učinkovito rabo omejene naravne dobrine določbo osmega odstavka 60. člena ZEKom-1 ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila, da je sodišče lahko glede na kriterije iz te določbe uporabo le-teh pri določitvi višine zneska preizkusilo.