TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Samoiniciativno širjenje trditvene podlage stranke s strani sodišča oziroma opiranje sodbe na dejstva, ki jih stranka ni zatrjevala, lahko pomeni kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), vendar gre v tem primeru za t. i. relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni zakonsko predviden pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Do enakega zaključka pridemo, če bi ugotavljanje nezatrjevanih dejstev šteli kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno naziranje, da gre v tem primeru za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zmotno, saj ne gre za to, da bi sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih – teh dejstev je glede na pritožbene navedbe celo preveč oziroma so med njimi tista, ki jih sodišče ne bi smelo ugotavljati.

Obseg trditvenega in dokaznega bremena v pravdi je odvisen tudi od obsega in konkretiziranosti navedb nasprotne stranke.

Ker toženec v konkretnem primeru ni specificirano izpodbijal višine zahtevka, ni bilo nujno, da tožnica poda bolj podrobne trditve v zvezi z višino, zato je tudi nepomembno, ali je sodišče prve stopnje v zvezi s tem samoiniciativno ugotavljalo nezatrjevana dejstva.

Pavšalnost in nekonkretiziranost ugovorov je posledica dejstva, da je toženec izginil, ne da bi pristojnim organom prijavil svoje dejansko prebivališče, zato začasna zastopnica (ki o zadevi ne ve nič, saj ji je toženčevo izginotje onemogočilo posvet s stranko) objektivno ni mogla podati bolj določnih ugovorov, če je želela spoštovati načelo resnicoljubnosti.