TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Glede na vse nelogične in nekonsistentne izjave glede (ne)prijav dejanj preganjanja policiji, sodišče presoja, da tožnik ni uspel prepričljivo in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da tudi če bi mu dejanja preganjanja (ali resna škoda) dejansko grozila, da mu v Albaniji ne bi bila na voljo ustrezna zaščita države (1. alineja prvega odstavka in drugi odstavek 25. člen ZMZ-1). Tožnik je imel dostop do policije in se ne more uspešno sklicevati na to, da se je bal oditi na policijo, ker temu očitno ni bilo tako. Prav tako so nekonsistentne tožnikove izjave v zvezi s samo učinkovitostjo policije.

Povratek v izvorno državo sam po sebi še ne more pomeniti, da prosilec za mednarodno zaščito nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj je treba v zvezi s tem upoštevati razloge in okoliščine, zaradi katerih se je prosilec vrnil. Tožnik se je lahko zavedal, da bo ali pa da je že bil zoper njega izdan nalog za aretacijo, zato zgolj okoliščina, da je tožnik v državo vstopil ilegalno v konkretnem primeru ne prepriča sodišča, da je to storil zato, da policija o tem ne bi obvestila A. A., kar naj bi utemeljilo njegov strah pred preganjanjem.

Edino, kar tožniku v izvorni državi z veliko verjetnostjo grozi, je kazenski pregon oziroma (morebitna, če ne bo prišlo do obnove postopka, kar sicer navaja tožnik v vlogi z dne 15. 3. 2021) izvršitev zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja prevare. To je sicer lahko dejanje preganjanja, vendar ne iz samih sodb ne iz tožnikovih izjav oziroma tožbenih navedb sodišče nima zadostne podlage za sklepanje, da bi bil kazenski pregon nezakonit in posledica delovanja kriminalnih združb, kakor to želi prikazati tožnik.

Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje le dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.